VSL sodba Cpg 1082/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi.

[JEDRO] Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi višine odškodnine za (materialno) škodo, nastalo s kršitvijo pogodbe o delu, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki temelji samo na podatkih spisa, ker drugi podatki zaradi vojne na območju nastanka škode niso dostopni.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino za škodo zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe o delu v višini 158.711,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je ves čas ugovarjala višini tožbenega zahtevka, zlasti pa izvedenskemu mnenju, ki je o tem vprašanju tako nepopolno in pavšalno, da se sodba nanj ne more opirati. Predlaga spremembo ali razveljavitev napadenega dela sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Iz izvedenskega mnenja, na katerega se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka glede višine odškodnine oprlo prvostopno sodišče, sledi, da je izvedenec preizkusil tudi višino škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Pri tem se je oprl na podatke v spisu, ker mu drugi podatki predvsem zaradi vojne na območju, kjer je nastala škoda, niso dostopni. Zato je jasno povedal, da je lahko ocenil le tisto škodo, ki je tožeči stranki brez dvoma nastala (zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke). To pa je le manjši del s tožbo zatrjevane škode. Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje glede na okoliščine primera popolnoma in pravilno ugotovilo ter nato tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Podlago za tak način ugotovitve višine odškodnine je imelo tudi v določbi 223. čl. ZPP, saj bi višino odškodnine moglo natančnejše ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami (če bi jo sploh lahko). S pritožbo uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Zato je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo v izpodbijanem delu.