VSL sklep Kp 1322/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba zagovornice obt. D. G. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Ob izvajanju zasebne gostinske dejavnosti sKlicevanje na nemožnost plačevanja preživnine ni upoštevno. Skaljeni odnosi s preživninsko upravičenko - hčerko obdolženca prav tako ne odvezujejo preživninske obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV] Obt. D. G. je bil po opravljeni glavni obravnavi dne 30.9.1993 spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS, nakar mu je bila izrečena kazen 7 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 8.8.1993 od 11. ure dalje. Na podlagi čl. 353/VI ZKP pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da se pripor zoper obt. podaljša iz pripornih razlogov po čl. 191/II tč. 1 in 3 ZKP. Proti sklepu se je pritožila obtoženčeva zagovornica, ki navaja, da ni podana niti begosumnost obtoženca in tudi ne ponovitvena nevarnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi. Pritožba ni utemeljena. Razlogi, zaradi katerih je bil tudi zoper obt. podaljšan pripor, so nedvomno podani. Obtoženčeva navzočnost v kazenskem postopku je bila zagotovljena šele z razpisom tiralice, na podlagi katere je bil prijet 8.8.1993. Ta okoliščina in pa dejstvo, da obtoženec ne prebiva tam, kjer je prijavljen za bivanje, nedvomno kaže na nevarnost, da bi se obtoženec na prostosti izogibal kazenskemu postopku. Tudi ponovitvena nevarnost je povsem očitna kljub pritožbeni trditvi, da obtoženec opravlja priložnostna dela. Izvrševanje kaznivih dejanj zoper premoženje obtožencu ni tuje, saj je bil doslej že štirikrat, nazadnje v letu l991, obsojen zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS. S prestajanja zadnje zaporne kazni je bil pogojno odpuščen dne 12.9.1992, novo kaznivo dejanje, katerega je spoznan za krivega, pa je bilo storjeno že 26.7.1993. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.