VSL sklep Kp 1175/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

[JEDRO]

Navedba v razlogih sodbe, da obdolžencu ni moč dokazati naklepa, ko je poškodoval tujo stvar, je v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja po čl. 77/I KZ RS. Uporaba instituta neznatne družbene nevarnosti ob istočasni ugotovitvi o pomanjkanju dokazov se izključujeta.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obbdolženec po 3. točki 350. člena ZKP v zvezi s čl. 8/II KZ SFRJ oproščen obtožbe, da je storil nadaljevano kaznivo dejanja poškodovanja tuje stvari po čl. 177/I KZ RS.

Zoper sodbo sta se pritožila javni tožilec in pooblaščenec oškodovanca; javni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 2. točki I. odstavka 363. čl. v zvezi s 4. točko I.

odstavka 365. člena ZKP, podrejeno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 1. točki I. odstavka 363. čl. v zvezi s 11. točko I. odstavka 364. čl. ZKP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz razloga po 3. točki I. odstavka 363. čl. v zvezi s čl. 366 ZKP. Pooblaščenec oškodovanca pa se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe ZKP v smislu 11. tč.

I. odst. 364. člena, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da "na podlagi izvedenega dokaznega postopka nikakor ni moglo ovreči zagovora obdolženega, ki sicer priznava, da je poškodoval dve salonitni plošči z namenom, da jih odstrani iz nezakonito postavljene ograje, zanika pa, da je bilo v njegovem naklepu, da ju poškoduje ...", torej, da obdolženemu ni moglo dokazati naklepa, kasneje v obrazložitvi pa, da " ima ravnanje obdolženega z zakonom določene znake očitanega kaznivega dejanja", pri čemer pa se kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari lahko stori le z direktnim naklepom in so torej razlogi sodbe glede odločilnih dejstev sami sebi nasprotni.

Sodišče prve stopnje bo moralo še enkrat pretehtati vsak dokaz posebej in vse skupaj in oceniti ali je obdolženec ravnal naklepno in torej uresničil vse zakonite znake očitanega kaznivega dejanja ali ne. Šele tedaj bo sodišče lahko presodilo, ali je institut neznatne družbene nevarnosti v tem primeru ustrezen ali ne, pri tem pa bo glede teže in pomena dejanja treba upoštevati, da je obdolženec še v dveh kazenskih postopkih, zaradi kaznivega dejanja tatvine in kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, storjenih proti istemu oškodovancu.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka kot jo je v razlogih pritožbe očital javni tožilec, je sodbo razveljavilo in zato ni obravnavalo pritožbe oškodovanca.