VSM sklep II Kp 56/2009 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožbi zagovornika obd. I.P. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO]

Brez da bi bilo obdolženemu, kot osebi, katere navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, vabilo neposredno ali vsaj posredno vročeno, ugotovitev o pravilnosti vabljenja ni mogoča. Vročitev je namreč pogoj za obdolženčevo seznanitev za glavno obravnavo, v primeru njegove neupravičene odsotnosti pa razlog za domnevo, da se je pravnemu jamstvu iz druge alinee 29. člena Ustave RS odpovedal.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v L. je kot sodišče prve stopnje 06.11.2008 obd. I.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje pa osem mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke 92. člena ZKP, medtem ko je bil plačila ostalih stroškov tega postopka po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. K 82/2008.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali mu izreče pogojno obsodbo oziroma, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da se ga obvesti o seji pritožbenega sodišča, kar pa, zaradi izostalega spoznanja o koristnosti pritožnikove navzočnosti za razjasnitev stvari, ni bilo storjeno (prvi odstavek 445. člena ZKP).

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena.

Pritožnik sicer nima prav, ko v zvezi z izrekom sodbe ugotavlja, da je ta nerazumljiv, saj da iz opisa dejanja ni jasno, na kakšen način naj bi bili oškodovanci spravljeni v zmoto. Res je edino, da je med izvirnikom sodbe in izdelano sodbo podano neskladje, ko v slednji prvo kaznivo dejanje ni bilo oštevilčeno, drugo pa je bilo oštevilčeno napačno. Gre za položaj iz prvega odstavka 365. člena ZKP, ki po presoji pritožbenega sodišča ni vplival na razumljivost izreka sodbe kot celote, iz katere jasno izhaja, da je bilo drugo kaznivo dejanje storjeno s predložitvijo plačilnih kartic, ki so bile predhodno (s prvim kaznivim dejanjem) ponarejene. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Ima pa pritožnik prav, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje 06.11.2008 ne smelo opraviti glavne obravnave v obdolženčevi odsotnosti, s čemer uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Brez da bi bilo obdolženemu, kot osebi, katere navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, vabilo neposredno (prvi odstavek 120. člena ZKP) ali vsaj posredno (118. in 119. člen ZKP) vročeno, ugotovitev o pravilnosti vabljenja ni mogoča. Vročitev je namreč pogoj za obdolženčevo seznanitev za glavno obravnavo, v primeru njegove neupravičene odsotnosti pa razlog za domnevo, da se je pravnemu jamstvu iz druge alinee 29. člena Ustave RS odpovedal. Ker je vzročna zveza med pridobitvijo podatkov iz Centralnega registra prebivalstva in navedeno seznanitvijo oziroma domnevo praktično izključena, je jasno, da pridobitev teh podatkov katerekoli izmed vročitev ne more nadomestiti.

Posredi je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ima vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, v katerem bo sodišče prve stopnje to kršitev tudi odpravilo. Pri tem bo v okviru svoje stvarne pristojnosti preizkusilo še ostale navedbe iz pritožbene obrazložitve, s katerimi se pritožbeno sodišče, glede na zakonske učinke ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati.