VSM sodba I Kp 767/2008 · Višje sodišče v Mariboru

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. E.K. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje.

[JEDRO]

Glavna obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti se lahko pod ostalimi pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP opravi le, če je bil na to glavno obravnavo pravilno povabljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. E.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 217. člena KZ določilo kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, določilo pa je tudi posebni pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe obdolženec vrne oškodovanki J.K. 2.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati 44,18 EUR kot stroške kazenskega postopka in na 272,00 EUR odmerjeno povprečnino, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanki plačati znesek 2.000,00 EUR.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo opravilo brez oseb (obdolženca), katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer uvodoma navaja, da je glavno obravnavo opravilo v skladu s 442. členom ZKP v nenavzočnosti obdolženca, ki je bil dvakrat pravilno vabljen na glavno obravnavo, da na prvo ni pristopil, na naslednjo, ko je bila izrečena sodba, pa je bil odrejen prisilni privod, a ni bil realiziran.

Takšno stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Prvi odstavek 442. člena ZKP določa, da če obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavanem primeru torej ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti, to je, da je bil obdolženec na glavno obravnavo pravilno povabljen. Obdolženec je pravilno povabljen na glavno obravnavo, če je bila vročitev vabila na glavno obravnavo pravilno opravljena (ob uporabi členov 120, 119 in 118 ZKP), saj se le tako predpostavlja, da je bil z datumom glavne obravnave zagotovo seznanjen, a na glavno obravnavo ni pristopil in je tako pristal na sojenje v nenavzočnosti. V obravnavanem primeru pa je bil na glavno obravnavo z dne 22.8.2008 zoper obdolženca odrejen prisilni privod, ki ni bil izvršen, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, saj bi bila, glede na odrejen prisilni privod, glavna obravnava lahko opravljena le, če bi bil obdolženec tega dne nanjo priveden. Okoliščina, da je bil obdolženec očitno seznanjen z datumom predhodne glavne obravnave dne 2.7.2008, ker je poslal opravičilo (glavna obravnava tega dne ni bila opravljena, temveč preložena na 22.8.2008 - l. št. 73), ne pomeni, da je bil zato pravilno povabljen tudi na naslednje naroke. Glavna obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti se torej lahko pod ostalimi pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP opravi le, če je bil na to glavno obravnavo pravilno povabljen.

Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Glede na to se tudi ni opredeljevalo do uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.