VSL sodba Kp 967/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Obdolženec je bil v dejanski zmoti, ker se ni zavedal, da gozd, v katerem je posekal smreke, ni last družine, za katero je sekal, temveč je bil prepričan, da je njena last.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obdolženec iz razloga po 2. točki 350. člena ZKP oproščen obtožbe kaznivega dejanja po členu 158/I KZ RS. Oškodovanec je bil s premoženjsko-pravnim zahtevkom napoten na pravdo. S stroški kazenskega postopka je bil obremenjen proračun.

Proti tej sodbi se pritožuje javni tožilec, ki uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje prav in popolno ugotovilo. V svoji sodbi je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede lastništva gozdnih parcel, v katerih je sekal smreke. Sodišče je na podlagi izpovedbe priče H. J.

ugotovilo, da obdolženec ni mogel vedeti, kdo je lastnik parcel, na katerih je sekal, saj mu tega nihče ni povedal. Javni tožilec v pritožbi sicer meni, da je obdolžencu moralo biti znano, da seka na parcelah, ki so bile nekoč družini J. nacionalizirane. Vendar pa za tako domnevo v zbranem gradivu ni podlage. Res je sicer, da so člani družine J. vedeli, da parcele, na katerih so tudi grabili steljo, po nacionalizaciji niso njihove, vendar pa ni dokazov, da bi to vedel tudi obdolženec, ki pa je zlasti glede na to, da je na omenjenih parcelah predhodno že grabil steljo, imel razlog za to, da je mislil, da so parcele last družine J.. Po mnenju pritožbenega sodišča ni bistveno, ali je bil obdolženec na kmetiji družine J. le delavec, ali pa je morda tam imel tesnejše stike s člani družine. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbe priče H. J., ki je povedala, da obdolženec takrat ni vedel, da omenjena gozdna parcela ni njihova, da ni vedel, da je ta parcela nacionalizirana, ker mu tega ni nikoli povedala. Glede na takšno izpovedbo priče H. J. tudi s ponovnim obravnavanjem ne bi moglo priti do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno, je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.