VSL sodba Kp 896/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi obd. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 (en) mesec zapora.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Okoliščina, da mora obdolženec skrbeti za štiri mladoletne otroke, in pa odmaknjenost dejanja opravičujeta znižanje kazni, določene v pogojni obsodbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 54/I KZ RS.

Obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po členu 54/I KZ RS določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 2 let. Obdolžencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se pritožuje obdolženec, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zasebni tožilec L. K. pa v odgovoru na pritožbo navaja svoja stališča o obravnavanem dogodku ter o drugih trditvah obdolžencah v pritožbi.

Pritožba je deloma utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prav in popolno ugotovilo. Za svoje ugotovitve je imelo zanesljivo oporo v izvedenih dokazih, zlasti v zaslišanju prič ter v zdravniškem spričevalu. Pritožnik v svoji pritožbi sicer obširno opisuje druge predhodne dogodke, iz katerih je razvidno, da obdolženec meni, da je zasebni tožilec kriv za njune slabše sosedske odnose, povezane z mejo med njunima zemljiščema in pa da je sodnik, ki je sodil pri sodišču prve stopnje v tej kazenski zadevi, do obdolženca nerazpoložen, ker ga je obsodil že predhodno v neki drugi kazenski zadevi. S tem v zvezi je treba upoštevati, da medsosedski nesporazumi med obdolžencem in zasebnim tožilcem za sedaj obravnavano zadevo niso odločilni. Okoliščina, da je sodnik, ki je v tej kazenski zadevi sodil na prvi stopnji, predhodno že sodil v postopku zoper istega obdolženca, pa ni nikakršna ovira. Pritožnik ne navaja, da bi sodišče pri sojenju na prvi stopnji kršilo določila zakona o kazenskem postopku, pritožbeno sodišče pa takšnih kršitev tudi ni ugotovilo. Pritožnik sicer meni, da je bilo nepravilno, ker je pri glavni obravnavi bil navzoč tudi sin zasebnega tožilca, čeprav se obdolženec s takšno navzočnostjo ni strinjal. Vendar je treba upoštevati, da so glavne obravnave javne in da je tudi sin zasebnega tožilca zaradi tega bil lahko navzoč. Glede dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v tej zadevi, pa pritožnik le ponavlja svoj zagovor, ki pa glede na ostale izvedene dokaze ni sprejemljiv, vsi dokazi pa so podrobneje obravnavani že v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki so povsem sprejemljivi.

Obdolženec se sicer izrecno ne pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar pa pritožba, podana v korist obdolženca iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu z določilom člena 379 ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazni, zato je bilo treba izpodbijano sodbo preizkusiti tudi v tem delu. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu izrečena nekoliko prestroga kazenska sankcija, ko je bila v pogojni obsodbi določena kazen 3 mesece zapora. Dogodek je namreč že odmaknjen, saj se je zgodil pred 2 letoma. Olajševalna okoliščina, ki jo je sodišče sicer upoštevalo, to je, da mora obdolženec skrbeti za 4 otroke, je bila premalo upoštevana. Glede na to je bilo treba pritožbi obdolženca deloma ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 mesec zapora. V ostalem pa je bilo pritožbo obdolženca treba zavrniti kot neutemeljeno, ter v nespremenjenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje.