VSL sodba Kp 1264/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je poteklo že več kot 7 let od poslednje obsodbe, ni podlage za oceno, da s pogojno obsodbo ne bo dosežen namen kazenske sankcije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po II. odst. 165. čl. KZ RS. Na podlagi 52. čl. KZ SFRJ v zvezi s I. odst. 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa mu je bila po II. odst. 165. čl. KZ RS določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter plačilo premoženjskopravnega zahtevka.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženemu izreče zaporna kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije in jih tudi natančno obrazložilo. Tako je tudi upoštevalo dejstvo, da je obdolženec že bil kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, vendar pa je od zadnje obsodbe preteklo že 7 let. Glede na sam značaj in stopnjo družbene nevarnosti dejanja, ob pravilnem vrednotenju dosedanjega življenja obdolženca, je izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave v obliki pogojne obsodbe. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je obdolženemu izrečena primerna kazenska sankcija in da so v dovoljni meri prišle do izraza tudi v pritožbi navedene okoliščine pri višini odločitve kazni, obdolžencu pa je določena tudi primerno dolga preizkusna doba.

Po navedenem sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba ni utemeljena in jo je zato zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.