Sodba II Ips 110/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO] Toženec zaradi vinjenosti ni bil sposoben reagirati tako, da bi preprečil nesrečo v okoliščinah, ko je nevaren položaj s svojo nepravilno vožnjo povzročil tožnik. S tem je toženec ravnal v nasprotju s splošno obveznostjo preprečevanja škode (16. člen ZOR), ki se v prometu odraža kot pravilo defenzivne vožnje. Zato je tudi on soodgovoren za škodo.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni tožniku za škodo, ki mu je nastala v nesreči dne 11.10.1987, do 15 %. Ugotovilo je, da se je tega dne zvečer, ko je bila že tema, tožnik peljal s kolesom z motorjem Tomos avtomatic po magistralni cesti Celje - Laško po levem voznem pasu, nasproti pa je pripeljal z avtomobilom Zastava 101 prvi toženec. Ta je skušal trčenje preprečiti z zavijanjem na levo, vendar mu nesreče ni uspelo preprečiti. V trčenju je bil tožnik hudo poškodovan. Največji del odgovornosti za škodo je na strani tožnika, ki je vozil po levi strani ceste in pod vplivom alkohola. Tudi prvi toženec je bil pod vplivom alkohola. To je zmanjšalo njegove sposobnosti za vožnjo in povzročilo, da ni pravočasno reagiral in preprečil trčenja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženih strank. Potrdilo je prvostopno ugotovitev o toženčevem deležu krivde za nesrečo in se pri tem oprlo na izvedeniški mnenji izvedenca medicinske stroke in izvedenca cestnoprometne stroke. Proti tej sodbi vlagata reviziji obe toženi stranki. Prvi toženec uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo pravila o krivdni odgovornosti. Meni, da pride za toženca v poštev le pravilo o objektivni odgovornosti. Njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nesrečo. Tožnikovo ravnanje je krivdno in kot ekskulpacijski razlog izključuje toženčevo odgovornost. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek. Druga tožena stranka v svoji reviziji uveljavlja enak revizijski razlog in postavlja enak revizijski predlog. Sklicuje se na obrazložitev prvotoženčeve revizije. Tožeča stranka na reviziji ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njima ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku). Reviziji nista utemeljeni. V tej zadevi je pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti določba 2. odst. 178.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR), po kateri se pri nesreči premikajočih se motornih vozil uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil. Tožnik se je vozil s kolesom z motorjem, ki ga je v smislu določbe 178.čl. ZOR treba šteti za motorno vozilo. Gre za vozilo, ki ga poganja motor in doseže sorazmerno veliko hitrost. Zato predstavlja nevarnost za druge udeležence v prometu. Prav to pa je razlog za posebno ureditev medsebojne odgovornosti po 178.čl. ZOR. Zato revizijsko stališče toženih strank, da bi prvi toženec lahko odgovarjal le po pravilih o objektivni odgovornosti, ni pravilno. To stališče tudi ni za toženo stranko ugodnejše, saj so pogoji za delno ekskulpacijo zaradi sokrivde oškodovanca pri objektivni odgovornosti strožji, kot so pogoji za delitev odgovornosti zaradi sokrivde pri obojestranski krivdni odgovornosti. Tožnikov krivdni prispevek k nesreči je očiten. Vožnja po levi strani magistralne ceste, ponoči in pod vplivom alkohola pomeni krivdno kršitev temeljnih prometnih predpisov in ima za posledico pretežno odgovornost tožnika samega. Vendar je tudi toženec prispeval k nesreči. Po ugotovitvi izvedenca je bil tudi toženec pod takim vplivom alkohola, da ni bil več sposoben za varno vožnjo. V povezavi z ugotovitvijo izvedenca prometne stroke, da bi toženec s takojšnjim močnim zaviranjem in vožnjo naravnost lahko preprečil trčenje, se pokaže zmanjšanje vozniških sposobnosti toženca zaradi vpliva alkohola kot pomembno. Toženec zaradi tega ni bil sposoben reagirati tako, da bi nesrečo preprečil. Z vožnjo pod vplivom alkohola je kršil prometni predpis 164.čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ta kršitev pa je v vzročni zvezi z opustitvijo ukrepov, s katerimi bi lahko nesrečo preprečil. S tem je ravnal v nasprotju s splošno obveznostjo preprečevanja škode (16.čl. ZOR), ki se v prometu odraža kot pravilo defenzivne vožnje. V primerjavi s tožnikovim deležem krivde pa je toženčev delež bistveno manjši. Očitati mu je mogoče, da ni preprečil nesreče v okoliščinah, ko je nevarnost ustvaril tožnik. V takem položaju je razmejitev krivdnih deležev in s tem odgovornosti za škodo v razmerju 85 odstotkov proti 15 odstotkom pravilna. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh toženih strank (393.čl. ZPP).