VSL sodba II Cp 3959/2008 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odločitev o razdelni odgovornosti, namesto vtoževane solidarne, ne pomeni aliud, temveč minus, zato ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka, s čimer bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/02460 z dne 12.2.20021 v prvi točki izreka za znesek 47,62 EUR (11.411,00 SIT) in v tem obsegu postopek ustavilo. V veljavi pa ga je v prvi točki ohranilo tako, da so toženci dolžni tožeči stranki plačati vsak 8,28 EUR glavnice in 8,28 EUR zakonskih zamudnih obresti ter 3,56 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in v ustreznem delu razveljavilo prvo točko sklepa o izvršbi. V tretji točki je izvršilni sklep ohranilo v veljavi tako, da je vsak od tožencev dolžan tožeči stranki plačati na račun izvršilnih stroškov z obrestmi 9,69 EUR. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati tožencu njegove pravdne stroške v višini 3,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno pa, da zadevo vrne na prvo stopnjo v novo sojenje s pozivom na odpravo v nadaljevanju predstavljenih nepravilnosti. Meni, da je prvostopenjsko sodišče s svojo sodbo odločilo mimo postavljenega zahtevka, saj bi moralo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Podlage za solidarno odgovornost namreč v konkretnem primeru ni, tožeča stranka pa ni postavila ustreznega zahtevka, na podlagi katerega bi sodišče lahko odločilo, da je vsaka izmed toženih strank iz naslova razdelne odgovornosti dolžna plačati njej pripadajoči del vtoževanega zneska. Pri tem se sklicuje na odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 2129/2004 in I Cp 2914/2007. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, pravilno uporabilo materialno pravo in posledično tudi pravilno odločilo o razdelni odgovornosti tožencev za stroške dobave vode. Naslovno sodišče se zato v celoti pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča, katerih pravilnosti ne uspe omajati niti stališče sodišča druge stopnje v dveh primerih, ki jih citira pritožba, in tudi sicer ne predstavljajo ustaljene sodne prakse. Odločitev o razdelni odgovornosti, namesto vtoževane solidarne, namreč ne pomeni aliud, temveč minus, zato ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka, s čimer bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.