VSL sklep Cpg 425/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Ob reševanju pritožbe se sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO]

Z nastankom novih držav iz republik nekdanje SFRJ in z uvedbo lastnega denarja v teh državah je dinar kot valuta države SFRJ prenehal obstajati. Tožbeni zahtevek na plačilo v dinarjih je tako nedoločen oziroma nejasen, sodba, ki se glasi na tako valuto, pa je tudi nejasna in nerazumljiva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 21.427,50 din z zamudnimi obrestmi, v višini eskontne stopnje Narodne banke Jugoslavije, povečane za 20 %, od 18.4.l991 dalje; istočasno pa ji je naložilo povrnitev 6.600,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper takšno sodbo se je iz vseh (treh) pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, hkrati pa je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka namreč ni uspela dokazati dogovora (ustnega ali pisnega), na podlagi katerega bi bila upravičena do plačila razlike iz naslova spremembe tečaja dinarja: DEM. Tožeča stranka tako ni izkazala, da je bila sklenjena pogodba s takšno vsebino, kakor tudi ne dogovora o morebitni kasnejši spremembi oziroma dopolnitvi sklenjene pogodbe.

V zvezi z dopisom tožeče stranke z dne 17.12.l990 (A 6) ni mogoče govoriti o pridržni (retencijski) pravici, saj gre pri navedeni pravici, za pravico, na podlagi katere sme imetnik pridržati stvar, ki jo je dolžan izročiti drugemu, dokler mu upravičenec do stvari dolga ne plača. Ta pravica se torej ne nanaša na zatrjevani pridržek do plačila spornih "tečajnih razlik".

Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar pomeni, da je zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo (kot neutemeljen).

Vendar pa je pri tem zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku.

Odločilo je namreč o zahtevku, ki je bil izražen v valuti oziroma denarni enoti (din), ki več ne obstaja. Z nastankom novih držav iz republik nekdanje SFRJ in z uvedbo lastnega denarja v teh državah je dinar kot valuta države SFRJ prenehal obstajati. Tožbeni zahtevek na plačilo v dinarjih je torej nedoločen oziroma nejasen. Zato je tudi sodba, ki se glasi na tako valuto, nejasna in nerazumljiva (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.2.l993, opr. št. Cpg 960/92).

Zato je drugostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo ob reševanju pritožbe - po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP). Tožeča stranka je sicer prvo sodbo izpodbijala tudi iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je pri tem navedla le zakonski termin tega razloga, ni pa konkretno navedla, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Zato je drugostopno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede tistih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti nejasnosti v zvezi z zahtevkom valute plačila in tožečo stranko pozvati, da zahtevek v tem delu določno postavi (1. odstavek 109. člena v zvezi s 1. odstavkom 186. člena ZPP). Navedeno velja tako za glavnico kakor tudi za zamudne obresti.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke (po 3. odstavku 166. člena ZPP) je odpadel, ker jih tožeča stranka ni opredeljeno navedla (glej 2. in 3. odstavek 164. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.