VSL sklep I Kp 114/2007 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba zagovornika obsojenega V.R. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

1. odstavek 498. člena ZKP določa, da predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, se vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Torej že sam zakon govori le o nevarnosti, da bi bili predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje, in ni potrebno, da bi ti predmeti že bili uporabljeni pri kaznivem dejanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Kamniku je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 3. odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odvzelo diagnostično napravo CSW C 1553, ki je bila s strani Policijske uprave Kranj, PP Kranj, dne 23.1.2003 zasežena obsojenemu V.R.

Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojencu vrne zaseženo diagnostično napravo CSW C 1553 oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu odvzelo predmetno diagnostično napravo, čeprav ne gre za predmet, ki je bil uporabljen pri očitanih kaznivih dejanjih. Sodišče prve stopnje je sicer v obravnavanem primeru odvzelo predmetno diagnostično napravo na napačni pravni podlagi in to 3. odstavka 498. člena ZKP (sklep po tem odstavku izda sodišče samo tedaj, ko je v zakonu določen obvezen odvzem predmetov, ne pa tudi, če je odvzem zgolj fakultativen), namesto pravilno na podlagi 1. odstavka istega člena, torej 498. člena ZKP, saj gre za predmet, ki ni v neposredni povezavi s kaznivima dejanjema, za katera je bil obsojenec spoznan za kriva. 1. odstavek 498. člena ZKP pa določa, da predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, se vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Torej že sam zakon govori le o nevarnosti, da bi bili predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje, in ni potrebno, da bi ti predmeti že bili uporabljeni pri kaznivem dejanju, kot si to zmotno razlaga pritožnik. Za oceno, da se predmetna diagnostična naprava lahko uporablja kot pripomoček pri tatvinah nekaterih vozil, ki spadajo v skupino V.A.G., torej da je podana nevarnost, da bi predmetna diagnostična naprava lahko bila uporabljena za kaznivo dejanje, je imelo prvostopenjsko sodišče podlago v mnenju Uprave kriminalistične policije v okviru Ministrstva za notranje zadeve RS. To mnenje je sicer izdelala policija, torej organ pregona, vendar to avtomatično še ne pomeni, da je mnenje pristransko in da se sodišče nanj ne more opreti ter da bi tovrstno mnenje lahko podala le neodvisna oziroma nepristranska institucija, kot to navaja pritožnik. Le ta pa po drugi strani ne izraža dvom v samo strokovnost mnenja, zaradi česar je torej sodišče prve stopnje povsem utemeljeno svojo odločitev oprlo na predmetno mnenje.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (3. odstavek 402. člena ZKP).