VSL sklep Cpg 579/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Z listinami v spisu verjetnost obstoja upnikove terjatve še ni bila izkazana, čeprav je bila hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe vložena tudi tožba na plačilo denarne terjatve, zato je bil predlog za začasno odredbo utemeljeno zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi prepovedalo dolžniku razpolagati s sredstvi na njegovem žiro računu pri SDK do višine terjatve upnika 11.090.084,28 SIT, SDK pa izplačati zneske do višine navedene terjatve. Ugotovilo je, da ni izkazana verjetnost obstoja upnikove terjatve.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev. Navedel je, da je upnik uporabil pravico odstopa od pogodbe po 358. čl. ZOR, pri čemer je dolžniku predhodno dal naknadni rok za izpolnitev določenih obveznosti. V svojem dopisu dolžniku je jasno izrazil svojo voljo, da odstopa od pogodbe, če dolžnik v 10 dneh "ne prevzame in ne izkaže zavarovanj v zvezi s prevzetimi obveznostmi". Dolžnik na ta dopis ni reagiral, zato je jasno, da nadaljevanja pogodbenega odnosa ne more biti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da na podlagi telefaksa, ki ga je dolžnik poslal upniku, zaenkrat še ni mogoče sklepati, da bi prišlo do razveze pogodbe, ki sta jo sklenili stranki tega postopka. To pa pomeni, da za sedaj res še ni mogoče trditi, da je podana verjetnost obstoja upnikove terjatve na vrnitev tistega, kar je na podlagi pogodbe dal, in plačilo odškodnine. Sklicevanje pritožnika na dopis, s katerim naj bi on odstopil od pogodbe, pa je povsem v nasprotju z listinami, ki jih je sam predložil v spis kot dokaz svoje terjatve. Iz listine, na katero se sklicuje, namreč jasno sledi, da gre za telefaks, ki ga je dolžnik poslal upniku in ne obratno, kot upnik trdi v pritožbi. Zato o kakšnem upnikovem odstopu od pogodbe po poprejšnjem naknadnem roku, danem dolžniku, po dosedaj predloženih dokazih sploh ne more biti govora.

Ker torej verjetnost obstoja terjatve zaenkrat še ni izkazana, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.