Appeal allowed: Invalid contract voids debt, but interest starts from filing date if bad faith unproven.

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 9,360.003,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1992 do plačila, v preostalem delu (za zakonite zamudne obresti od 9,360.003,00 SIT od 11.9.1991 do 25.3.1992) pa se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

[JEDRO]

V konkretnem primeru ne gre za razdrtje pogodbe, ampak za njeno absolutno neveljavnost (ničnost). Zato lahko tožeča stranka s kondikcijskim zahtevkom od tožene stranke uveljavlja vrnitev tistega, kar je ta neupravičeno pridobila. Tožeči stranki gredo od vrnjenega denarnega zneska tudi zamudne obresti, vendar ne po 5. odst. 132. člena ZOR, ampak po 214. členu ZOR. Pri tem pa se nedobrovernost tožene stranke ne domneva, ampak je trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo plačilo 9,360.003,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1991 do plačila.

Zoper obrestni del navedene sodbe se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe v izpodbijanem obrestnem delu, pri čemer pa ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru ne gre za razdrtje pogodbe o nakupu in prodaji deviznih sredstev z dne 19.9.1991 (A 1), ampak za absolutno neveljavnost (ničnost) navedene pogodbe (glej 1. odst. 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). To pa pomeni, da pri vrnitvi 9,360.003,00 SIT ne gre za vrnitev na podlagi 2. odst. 132. čl. ZOR, ampak na podlagi 1. odst. 104. člena ZOR. Gre torej za kondikcijski zahtevek tožeče stranke, saj je pravni naslov (pogodba), na podlagi katere je toženi stranki nakazala 9,360.003,00 SIT, bil absolutno neveljaven (glej 210. člen ZOR).

To tudi pomeni, da tožena stranka zamudnih obresti od neupravičeno pridobljenega zneska ni dolžna plačati od dneva, ko je ta znesek prejela, to je od dneva 11.9.1991 (glej 5. odst. 132. čl. ZOR), ampak v skladu z 214. čl. ZOR, in sicer, če je bila tožena stranka kot pridobitelj nepoštena, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (na vrnitev neupravičeno pridobljenega).

Ker se nedobrovernost tožene stranke ne domneva, tožeča stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme, pa nedobrovernosti ni zatrjevala, še manj pa izkazala (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22.4.1993, opr. št. III Ips 25/93), se pokaže, da je tožeča stranka ob pravilni uporabi materialnega prava do zamudnih obresti od 9,360.003,00 SIT upravičena šele od dneva 26.3.1992, ko je tožeča stranka vložila predmetno tožbo. Glede na navedeno je drugostopno sodišče na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP ustrezno spremenilo izpodbijani del prvostopne sodbe. To pomeni, da je zahtevek tožeče stranke za zamudne obresti od 11.9.1991 do 25.3.1992 kot neutemeljen zavrnilo.

Pri spornih zamudnih obrestih gre za zamudne obresti po obrestni meri, ki je (bila) določena z zveznim (Ur.l. SFRJ št. 57/89) oziroma republiškim Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št.

14/92 in 13/93). Zato so razmišljanja tožene stranke v tem pogledu brez pravne podlage.

Izrek o stroških postopka (glej 2. odst. 166. čl. ZPP) je odpadel, ker v postopku na prvi stopnji nobeni od pravdnih strank stroški postopka niso bili priznani, tožena stranka pa tudi ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.