VSK sklep Kp 357/93 · VSK sklep Kp 357/93 · Višje sodišče v Kopru

Pritožbi zagovornika obtoženega se ugodi in sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i .

[JEDRO] Obtoženčevo izjavo, da s sodbo sodišča prve stopnje soglaša in da se zoper njo pritožil ne bo, dano na zapisnik pri upravi zaporov po prejemu pismenega odpravka sodbe, ni šteti kot odpoved pravici do pritožbe. Zato obtoženčeve poznejše pravočasno vložene pritožbe ni mogoče na podlagi 2. odstavka 368. člena ZKP zavreči kot nedovoljene.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 368. člena v zvezi s 383. členom ZKP kot nedovoljeno zavrglo pritožbo obtoženčevega zagovornika podano dne 9.7.1993 zoper sodbo z dne 22.6.1993. Zoper sklep o zavrženju se pritožuje obtoženčev zagovornik. Izpostavlja, da izjava njegovega varovanca ne more imeti pravnega učinka, saj jo je podal v zmoti in psihično strt zaradi pogostih razgovorov s policisti, ki so pri njem, medtem ko se je nahajal v priporu, zbirali obvestila o novih kaznivih dejanjih. Zategadelj ne gre za izraz obtoženčeve prave volje. Predlaga, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in pobijani sklep razveljavilo. Pritožba je utemeljena. Pritrditi je treba zagovorniku, da je sklep, ki ga je storilo prvostopenjsko sodišče, pravnopomoten. Odločitev, ki jo je sprejelo, je večplastno hibna. Ugotoviti je namreč, da je obtoženec izjavo podal na zapisnik pri upravniku Zaporov, ne pa pri sodišču. Iz tega razloga ta izjava za obtoženca v kazenskem postopku ne more imeti škodljivih posledic. K temu je razbrati, da je obtoženec povedal le, da se s sodbo strinja in da se ne bo pritožil, ne pa tudi tega, da se odpoveduje pravici do pritožbe. Sodna praksa pa stoji na stališču, da mora biti taka odpoved izrecna. Temu pa v obravnavanem primeru ni tako. Pristaviti je še, da je imel obtoženec zagovornika, govoril pa je le o svojih gledanjih na sodbo, ne da bi pri tem omenjal svojega branitelja, tako da v nobenem primeru taka izjava ne nudi podlage sklepu, da zagovornikova pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Že ti razlogi zgovorno kažejo, da je potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika ugoditi in napadeni sklep razveljaviti. Seveda pa sodišče druge stopnje ni moglo preizkušati utemeljenosti pritožbe zoper sodbo, saj zagovornikova pritožba s katero to odločbo izpodbija, ni bila poslana v odgovor javnemu tožilcu. Pristaviti je še, da je napak tudi, upoštevaje zgornje razloge pa na odločitev to ne vpliva, da sodišče prve stopnje ni pribavilo originalnega zapisnika z obtoženčevo izjavo ali overjene kopije, pač pa se je zadovoljilo le z listino poslano po telefaksu. V skladu z navedenimi razlogi je bilo potrebno po 3. odstavku 397. člena ZKP odločiti kot v izreku. Sklicevanje na določila ZKP, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).