VSL sklep Cpg 150/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO] Stroški tožeče stranke za vložitev utemeljene mandatne tožbe so bili enaki kot stroški tožene stranke za vložitev utemeljenega ugovora zoper plačilni nalog, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da po umiku tožbe za glavnico (ki pa ni bil izjavljen takoj po izpolnitvi zahtevka), vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, pravilna. Pri tem ni pomembno, kako je sodišče odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka, obravnavanega skupaj z glavničnim zahtevkom.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ugotovilo umik tožbe za glavnico 685,40 SIT in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zamudne obresti od te glavnice za čas od 5.12.1989 do 8.12.1989. Odločilo je tudi, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper sklep o pravdnih stroških se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da sodišču prve stopnje o obrestnem delu zahtevka sploh ne bi bilo treba odločati, ker zoper plačilni nalog v tem delu sploh ni ugovarjala, glede na umik tožbe za glavnico pa je v pravdi v celoti uspela, zato ji gredo vsi pravdni stroški. Predlaga spremembo napadenega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka ima sicer prav, da je z ugovorom uspela glede na to, da je tožeča stranka tožbo umaknila (vendar ne takoj po izpolnitvi zahtevka). Toda tožba je bila vložena še pred plačilom dolga tožene stranke, zato je bila v trenutku vložitve utemeljena. To pomeni, da gredo tožeči stranki stroški za njeno vložitev. Ti stroški pa so enaki kot stroški (utemeljenega) ugovora. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške, pravilna (primerjaj določbo 1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 158. čl. ZPP). Odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka pa na odločitev o pravdnih stroških nima nobenega vpliva (glej 35. čl. ZPP). Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 380. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Po 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.