Court dismisses claim for interest on interest, ruling it inadmissible under ZOR provisions.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's request to add interest on previously awarded interest to the first-instance judgment. The lower court had erroneously granted interest on the interest amounts, which the appellant argued was a clerical error but was actually treated as an appeal. The court corrected this by applying the principle that interest on interest is generally prohibited under the Enforcement and Recovery Act, thereby rejecting the claim as legally unfounded.
Legislator headnote
AI generatedArticle 279 paragraphs 1 and 2 of the Enforcement and Recovery Act (ZOR); Article 365 paragraph 2 of the Civil Procedure Act (ZPP): Interest on interest is not admissible as a general rule, and courts must correct judgments granting such interest ex officio.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti po stopnji splošne obrestne mere za kratkoročne kredite, ki jo določa LB Splošna banka Koper od obračunov obresti od zneska 240,30 SIT od 12.7.1991 do 10.10.1991 in od zneska 4.621,30 SIT od 12.7.1991 do 28.2.1992 od 1.10.1992 do plačila v 15 dneh pod izvršbo" zavrne.
[JEDRO]
Upnik ne more zahtevati obresti od obrestnih obresti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka svoje odločbe razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg glavnice 12.198,00 SIT z zamudnimi obrestmi še obresti od zneskov 240,30 SIT od 12.7.1991 do 10.10.1991 in 4.621,30 SIT od 12.7.1991 do 28.2.1992. V 4. točki izreka pa je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati še obresti od spredaj nevedenih obračunov obresti od 1.10.1992 do plačila.
Tožena stranka je menila, da je prišlo do očitne pomote, ker naj bi bilo s sodbo dvakrat odločeno o istih obrestih, to je obrestih od zneskov 240,30 SIT in 4.621,30 SIT. Zato je predlagala popravo sodbe, podrejeno pa, da se njena vloga šteje za pritožbo.
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlogu za popravo sodbe, saj zatrjevane očitne pomote v sodbi ni, ampak je vlogo štelo za pritožbo. Vročilo jo je tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Ni sicer res, da bi bilo z odločitvijo v 1. in 4. točki izreka prvostopne odločbe dvakrat odločeno o istih obrestih. V 1. točki so namreč tožeči stranki prisojene obresti od tam navedenih zneskov za obdobje od vložitve izvršilnega predloga do takrat, ko sta ti terjatvi prenehali zaradi pobota. V 4. točki izreka pa so tožeči stranki dosojene še obresti od obračunov obresti od navedenih dveh terjatev od dneva vložitve pripravljalnega spisa, s katerim so bile te (procesne) obresti zahtevane, do plačila.
Pač pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl.
ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o plačilu obresti v 4. točki izreka svoje odločbe zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je namreč že z izvršilnim predlogom zahtevala plačilo obračunov obresti s procesnimi obrestmi. Zneska 240,30 SIT in 4.621,30 SIT tako predstavljata obrestne obresti, obresti iz 4. točke izreka prvostopne odločbe pa obresti od teh obrestnih obresti. Ob smiselni uporabi določb 1. in 2. odst. 279. čl. ZOR, po katerih je mogoče obresti od obresti zahtevati le izjemoma, pa obresti na obrestne obresti upniku v nobenem primeru ne gredo.
Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, a ni našlo nobene. Zato je na podlagi določbe 4. točke 373. čl. ZPP prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je materialnopravno neutemeljen tožbeni zahtevek zavrnilo.