VSL sklep I Cp 1415/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stonje.

[JEDRO] Kadar tožnik umakne tožbo zaradi sklenjene izvensodne poravnave, je treba o stroških odločiti na podlagi 158. in ne 159. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV] Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe in pravdni postopek ustavilo, tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija izrek o stroških ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnopravnih določb Zakona o pravdnem postopku in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi moralo prvostopno sodišče uporabiti 156. in 159. člen ZPP, ko je odločalo o stroških postopka. Moralo bi upoštevati, da sta se stranki izvensodno poravnali, vložitev tožbe pa je bila nedvomno potrebna. Do umika tožbe torej ni prišlo zato, ker bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, temveč zaradi izvensodne poravnave. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da toženec kljub doseženemu sporazumu še vedno ne izpolni vseh svojih obveznosti iz sklenjene izvensodne poravnave. Predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da se odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Pritožba ni utemeljena. Določba 156. člena ZPP v danem primeru ni uporabljiva. Določba o tem, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti drugi stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, nima v mislih razlogov, zaradi katerih je bila tožba vložena oziroma utemeljenosti in potrebnosti vložene tožbe, temveč tiste stroške, ki so nastali zaradi krivdnega ravnanja oziroma zaradi določenih dogodkov, ki so se stranki pripetili tekom postopka in zaradi katerih je dolžna ta stranka drugi stranki, ne glede na uspeh v postopku, povrniti tako nastale stroške. Tudi določba 159. člena ZPP v danem primeru ne pride v poštev. Ta določba se nanaša le za primere, ko se je postopek končal s sodno poravnavo, ne pa na podlagi umika tožbe. Prvostopno sodišče je zato pravilno uporabilo določbo I. odst. 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V danem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo določenega denarnega zneska. Tega zneska toženec tožnici nesporno ni plačal in torej umik tožbe ni posledica njegove izpolnitve zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala s tožbo. Iz tega razloga, kot tudi iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, pritožba tožnice ni utemeljena in jo je treba kot tako zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep.