Appeal dismissed; employer validly terminated invalid III employee within 30 days of commission opinion.

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu III. kategorije začne teči s pridobitvijo mnenja pristojne komisije. Ker je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala v roku trideset dni od prejema mnenja komisije, iz katerega izhaja, da je podana podlaga za odpoved, je ravnala zakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu obračunati bruto plače ter izplačati neto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžnikom tožene stranke "prepoveduje izplačati terjatve ali izročiti stvari toženi stranki, toženi stranki pa se prepoveduje sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi do pravnomočne sodne odločbe sodišča prve stopnje". Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je že v tožbi navedel, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bil prekoračen 30 dnevni subjektivni in šestmesečni objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodbo izpodbija predvsem zato, ker sodišče prve stopnje ni najprej ugotovilo, da mu je tožena stranka prav zaradi prekoračitve rokov nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V nadaljevanju pritožba podrobno obrazlaga okoliščine, v katerih naj bi se tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom. Pritožuje se tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, saj se tožena stranka upira izvršitvi sodnih odločb in ne želi izpolniti svojih obveznosti, premično in nepremično premoženje je prodala in vsem upnikom bistveno otežila uveljavljanje njihovih terjatev. Predlaga razveljavitev sodbe (in sklepa), vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Ugotovilo je, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik ugotovitveni zahtevek v 1. točki oblikoval v nasprotju z določbami 3. odstavka 204. člena ZDR. Glede na to, da je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (njegovi pooblaščenki je bila vročena 4.8.2007), taka odpoved pa ima za posledico prenehanje delovnega razmerja, zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, ne bi mogel biti utemeljen. Na naroku z dne 3.12.2007 je tožnik sicer prvo, drugo in deloma tretjo točko tožbenega zahtevka modificiral in v prvi točki zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je na naroku z dne 7.2.2008 izjavil, "da umika podredni tožbeni zahtevek in vztraja pri tožbenem zahtevku iz tožbe". Čeprav je bil zahtevek modificiran in ni bil postavljen kot podredni, je sodišče prve stopnje v skladu s to izjavo, ki jo je razumelo pravilno, odločalo o zahtevku, kot je bil postavljen s tožbo (na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo). Kljub temu - sicer nerazumljivemu ravnanju tožnika - pa je zadevo vseeno obravnavalo kot tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je glede na samo vsebino tožbe tožnik očitno to tudi imel v mislih. Pritožbeno sodišče takšno ravnanje sodišča prve stopnje sprejema, upoštevajoč pri tem stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 424/2007 z dne 6.11.2008, po katerem je tudi tako tožbo mogoče obravnavati kot tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj takega odpovednega razloga, ki je podan zaradi selitve proizvodnje tožene stranke v Srbijo. Preselila se je celotna proizvodnja z vsemi stroji vred, zato potrebe po tožnikovem delu - pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - ni bilo več.

Nerazumljiv je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti nezakonitost odpovedi zaradi poteka rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je namreč večji del postopka ukvarjalo samo s tem vprašanjem in tudi sodba je z vidika pravočasnosti podane odpovedi natančno obrazložena. Sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi poteka rokov, če pa je ugotovilo, da roki niso bili prekoračeni. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je selitev proizvodnje v Srbijo potekala postopoma. Kot izhaja iz izpovedi prič, je tožena stranka formalna dovoljenja dobila aprila 2007, ko so se začele tudi prve selitve strojev. Izpovedi prič so podprte z listinskimi dokazi (priloga B33, B34). Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal v aprilu 2007. Ker je bila odpoved podana 23.7.2007, objektivni šestmesečni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR ni bil prekoračen.

Prav tako ni bil prekoračen 30 dnevni subjektivni rok. Tožnik je invalid III. kategorije in kot tak uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po 1. odstavku 116. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen, če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V skladu s 102. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l.

RS, št. 106/99 - 69/2006) zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom.

Zato je tožena stranka morala pridobiti mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v skladu s 103. členom ZPIZ. Mnenje je bilo izdano 12.7.2007. Ugotovljeno je bilo, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele na podlagi tega mnenja je tožena stranka prišla do končnega spoznanja, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (ne glede na to, da mu je obvestilo o nameravani odpovedi z dne 17.4.2007 vročila že dne 8.5.2007). Dokler delodajalec ne pridobi mnenja Komisije, delavcu, ki je invalid III. kategorije, sploh ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zato subjektivni rok pred pridobitvijo mnenja ne začne teči, ne teče in se ne more izteči.

Ker je mnenje Komisije, da obstoji podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogoj za zakonitost odpovedi, je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved seznanila s pridobitvijo mnenja, pravilna. Zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.7.2007 podana tudi v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR in v skladu s 4. odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 - 114/2006).

Tožnik je med postopkom podal dva predloga za izdajo začasne odredbe. S sklepom z dne 17.9.2007 je sodišče prve stopnje prvemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, nato pa s sklepom z dne 22.10.2007 ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožnik je nato na naroku z dne 7.2.2008 podal nov predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo in zoper katerega se tožnik tudi pritožuje. Ta pritožba ni utemeljena. Ker je bil sklep o predlogu izdan skupaj s sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (torej terjatev ni verjetno izkazana), že to dejstvo zadostuje za zavrnitev predloga. Kot pa izhaja iz razlogov, ki jih v utemeljitev predloga na naroku z dne 7.2.2007 navaja tožnik, naj bi predlagana začasna odredba zavarovala njegovo terjatev iz naslova odpravnine in odškodnine. Ne ena ne druga nista predmet tega spora. Terjatev iz naslova neizplačanih plač pa ni specificirana, kot tudi niso specificirane stvari in višina terjatev, na katere naj se poseže z začasno odredbo. Iz tega razloga tudi v primeru izkazane terjatve začasni odredbi, kot je bila predlagana, ne bi bilo mogoče ugoditi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.