VSK sklep I Cpg 39/2007 · Višje sodišče v Kopru

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

[JEDRO] Dejansko iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v kakšnem delu je tožeča stranka v pravdi uspela, to je, kakšen znesek je tožena stranka plačala, česar pa pritožbeno sodišče ne more samo ugotavljati. Določilo 1. odst. 158. čl. ZPP, po katerem ima tožeča stranka pravico do povračila stroškov od tožene stranke, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, je treba razlagati namreč v tem smislu, da to določilo omogoča prisoditi celotne stroške tožeče stranke le v primeru, ko je tožena stranka izpolnila celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne pa če ga je izpolnila le del, na kar nakazuje tudi tožena stranka v pritožbi. V tem delu pa izpodbijani sklep zanesljivih ugotovitev nima.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, potem ko je umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici razveljavilo v celoti, nato pa odločilo o pravdnih stroški tako, da jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v višini 76.236,80 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Zoper ta sklep se v izreku o pravdnih stroških pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj ga pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi. V pritožbi navaja, da so stroški, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki, bili povsem nepotrebni. Tožena stranka je po tem, ko je o višini nespornega dela svojega dolga tožečo stranko obvestila že dne 30.10.2006, to je že en teden pred narokom, razpisanim za 06.11.2006, dne 03.11.2006 ta znesek plačala. Tožeča stranka bi lahko plačilo preverila in ni bilo nobene potrebe, da je pristopila na narok, ki se je zgodil 3 dni po opravljenem plačilu. Sicer pa tudi ni res, da naj bi tožeča stranka v pravdi v pretežnem delu uspela, neuspešna pa naj bi bila le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali nobeni posebni dodatni stroški. Tožeča stranka je od tožene s predlogom za izvršbo zahtevala plačilo zneska 1.016.237,70 SIT s pripadki, tožena stranka pa je v poplačilo celotnega dolga plačala znesek 743.275,80 SIT, nakar je tožeča stranka tožbo v celoti umaknila. To pomeni, da tožeča stranka ni uspela z zneskom 318.584,30 SIT, kar predstavlja 30% zneska izterjane terjatve, tako da bi bilo mogoče glede na načelo uspeha v pravdi prisoditi tožeči stranki znesek stroškov z odbitkom 30%. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijani sklep o stroških potrdi. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je menilo, da so bili stroški, ki jih je tožeča stranka imela za pristop na narok dne 06.11.2006 potrebni. Pri tem se v celoti pritožbeno sodišče pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Plačilo, na katerega se sklicuje tožena stranka, je bilo namreč opravljeno le en delovni dan pred narokom, dokazilo o plačilu je bilo predloženo šele naslednji dan zjutraj na naroku, tako da dejansko tožeča stranka ni mogla umakniti tožbe poprej, udeležila pa se je tudi upravičeno naroka dne 06.11.2006, ki ni bil preklican. Še več, tega naroka se je udeležil tudi pooblaščenec tožene stranke. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi tega pa tudi ni popolno ugotovilo za uporabo tega določila relevantnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč prisodilo tožeči stranki v breme tožene stranke celotne priznane pravdne stroške, pri čemer v obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka v pravdi v pretežnem delu uspela, neuspešna pa je bila tako le v sorazmerno majhnem delu, zaradi obravnavanja katerega niso nastali nobeni posebni ali dodatni stroški. Dejansko iz izpodbijanega sklepa torej ni razvidno, v kakšnem delu je tožeča stranka v pravdi uspela, to je kakšen znesek je tožena stranka plačala, česar pa pritožbeno sodišče ne more samo ugotavljati. Določilo 1. odst. 158. čl. ZPP, po katerem ima tožeča stranka pravico do povračila stroškov od tožene stranke, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, je treba razlagati namreč v tem smislu, da to določilo omogoča prisoditi celotne stroške tožeče stranke le v primeru, ko je tožena stranka izpolnila celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne pa če ga je izpolnila le del, na kar nakazuje tudi tožena stranka v pritožbi. V tem delu pa izpodbijani sklep zanesljivih ugotovitev nima. Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijani sklep o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovi kakšen del zahtevka je izpolnila tožena stranka, preden je tožeča stranka tožbo umaknila in nato upoštevajoč, koliko je znašal prvotni zahtevek in v kakšnem delu ga je tožena stranka izpolnila, ponovno odloči o pravdnih stroških. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.