VSK sklep Cp 863/2007 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] V nepravdnem postopku je pri urejanju razmerij med solastniki mogoče izdati začasno odredbo na predlog kateregakoli od udeležencev, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oz. uporabnike (114. čl. Zakona o nepravdnem postopku), vendar je mogoča izdaja take začasne odredbe le do izdaje končne odločbe s trajanjem do pravnomočnosti sklepa o ureditvi razmerij (2. odst. 114. čl. ZNP).

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo dolžnikoma, da prepovedujeta ali onemogočata upniku nujna sanacijska dela na prizidku stavbe v P. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijani sklep spremeni, podrejeno, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na 240. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da je začasna odredba sredstvo zavarovanja, zato ni potrebno, da vsebuje vse sestavine po 1. odst. 21. čl. ZIZ. Skladno z 267. čl. ZIZ pa se lahko začasna odredba izda pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Če se začasna odredba lahko izda tudi po koncu postopku, začasna odredba ni predvidena, da izvaja funkcijo izvršbe, ker je postopek končan z odločbo, katera bi morala biti izvršena, a začasna odredba se lahko izda tudi kasneje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno poslalo predlog v odgovor dolžnikoma, to je v nasprotju s 45. čl. ZIZ. Izpodbijani sklep je zavrnjen iz pravnih razlogov, zato ne bi smel biti poslan dolžnikoma v odgovor, dolžnikoma se pošilja le sklep, s katerim je začasna odredba dovoljena. Dolžnik nima pravice do odgovora, ima pravico le do ugovora po 9. čl. ZIZ. Določba 1. odst. 273. čl. ZIZ dovoljuje izdajo... vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Namen zavarovanja je jasno opredeljen v predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer pod točko 8 in 9, saj je dokazano, da sta dolžnika odklonila soglasje, da podjetje U. d.o.o. izvede sanacijo že v letu 2005. Dolžnika sta v nepravdnem postopku opr. št. N nasprotovala sanaciji. Prav dejstvo, da je predlog za izdajo začasne odredbe bil poslan dolžnikoma v odgovor, dokazuje potrebo po izdaji začasne odredbe. Dolžnika sta v odgovoru potrdila, da nasprotujeta popravilu in zato obstaja realna nevarnost, da bosta ponovno nasprotovala sanaciji. Prereka navedbe dolžnika v odgovoru, naperjene proti sklepu prvostopnega sodišča opr. št. N, ki je postal pravnomočen dne 22.5.2007 z izdajo sklepa Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 512/2007. Ker dolžnika niti v odgovoru nista napisala, da ne nasprotujeta sanaciji, je očitno, da nasprotujeta sanaciji in je posledično začasna odredba potrebna. Pritožbeno sodišče je v prej citiranem sklepu tudi navedlo, da zaslišanje nasprotnih udeležencev ni bilo potrebno, saj bi (ob jasnem izvedenskem mnenju) lahko izpovedala edino v zvezi z vprašanjem soglasja za predlagana dela, tega soglasja pa očitno ni. Dolžnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov. S tem, ko je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe (v nasprotju s 45. čl. ZIZ) vročilo tudi dolžnikoma, ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve (1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ); to na sprejeto odločitev ni vplivalo. Upnikova (predlagateljeva) trditev je bila, da mu dolžnika, kot solastnika, nista dala soglasja za sanacijo prizidka stanovanjske hiše, zato naj se jima z začasno odredbo "prepove onemogočanje oprave nujnih sanacijskih del po ponudbi in pogojih sanacije podjetja U. d.o.o. z dne 7.11.2004". Namen predlagane začasne odredbe je torej bil v začasni ureditvi (do konca nepravdnega postopka) spornega razmerja med udeleženci postopka. Tak namen predlagano začasno odredbo opredeljuje kot ureditveno oz. regulacijsko. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju je brezpredmetno sklicevanje pritožbe na 240. in 267. čl. ZIZ, ob graji v izpodbijanem sklepu uporabljene določbe 21. čl. ZIZ (prim. 268. čl. ZIZ v zvezi s 1. odst. 44. in 1. odst. 40. čl. ZIZ). V nepravdnem postopku je pri urejanju razmerij med solastniki mogoče izdati začasno odredbo na predlog kateregakoli od udeležencev, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oz. uporabnike (114. čl. Zakona o nepravdnem postopku), vendar je mogoča izdaja take začasne odredbe le do izdaje končne odločbe s trajanjem do pravnomočnosti sklepa o ureditvi razmerij (2. odst. 114. čl. ZNP). Kot je upnik navedel že v predlogu za izdajo začasne odredbe, pa je nepravdno sodišče že (6.12.2006) izdalo sklep (opr. št. N) po 4. odst. 67. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in s tem nadomestilo manjkajoče soglasje dolžnikov (nasprotnih udeležencev) za izvedbo nujno potrebnih sanacijskih del, kot izhaja iz pritožbenih navedb je citirani sklep že pravnomočen, v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje opr. št. I Cp 512/2007 z dne 22.5.2007. Upnik je torej že pridobil manjkajoče soglasje dolžnikov, da lahko opravi nujno potrebna sanacijska dela, sklep o tem je že pravnomočen. Zaradi te časovne komponente izdaja predlagane začasne odredbe ni več mogoča in se izkaže izpodbijana odločitev o zavrženju le-te kot pravilna in pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).