VSL sodba I Cpg 1141/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zakon o obligacijskih razmerjih v tretjem odstavku 481. čl. določa, da če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj. Pri tem je bistveno, da je prodajalec bil oziroma bi mogel biti obveščen o taki nadaljnji odpravi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v veljavi v prvi in tretji točki izreka in s tem ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 72.013,50 SIT spp ter naložilo toženi stranki povrniti tožeči stranki 96.992,80 SIT pravdnih stroškov, v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje oz., da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen.

Tožena stranka je v pritožbi med drugim navedla, da je napake dobavljenega blaga grajala pravočasno in ne prepozno kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pri tem navaja določbo 483/III čl. ZOR, ki posebej ureja in predvideva situacijo, ko kupec odpravi stvar naprej, ne da bi jo prelagal. Tožena stranka je opozorila, da bi moralo biti glede na količine prodajalcu znano, da gre za tak posel. Posebej pa je tožena stranka v svoji pritožbi opozorila na zaslišanje direktorja M.M., ki je povedal, da so mu pri tožeči stranki ob reklamaciji rekli, da mu krompirja sploh ne bi dali, če bi vedeli, da bo le ta dobavljen podjetju S.Z.. S tem je tožeča stranka več kot očitno vedela, da je imel dobavljeni krompir takšne pomanjkljivosti.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih v tretjem odstavku 481. čl. določa, da če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj. Pri tem je bistveno, da je prodajalec bil oziroma bi mogel biti obveščen o taki nadaljnji odpravi. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo pa tožena stranka ni z ničemer obvestila prodajalca, da gre za tak pravni posel. Šele naknadno, ko je šele naslednji kupec odkril slabšo kvaliteto krompirja, je tožena stranka grajala kupljeno robo pri tožeči stranki. S svojim dejanjem pa je tožena stranka zamudila roke za grajanje, kot jih določa prvi odstavek 481. čl. ZOR.

Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je bilo prodajalcu (to je tožniku) znano, da prodaja krompir slabše kvalitete, zato tožena stranka z reklamacijo nikakor ni mogla priti v zamudo. ZOR v 485. čl.

resnično določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Vendar je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno ugotovilo, da tožena stranka nikakor ni dokazala, da bi bila prodajalcu znana slabša kvaliteta prodanega krompirja. Tožena stranka v dokaznem postopku, ki je tekel pred prvostopenjskem sodiščem, ni navedla nikakršnega dejstva oziroma predlagala dokaze, ki bi potrjevali, da je bilo prodajalcu znano, da prodaja pomanjkljivo robo. Pričanje direktorja tožene stranke, ko je navajal trditve neke zaposlene osebe pri tožniku, namreč nima nikakršne dokazne teže in ga ni mogoče upoštevati, še posebej ne ob dejstvu, da takih trditev stranka sploh ni zatrjevala v ponovljenem postopku. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni šlo za skrite napake blaga. Tožena stranka pa je s tem, ko kupljene robe ni pregledala nemudoma, izgubila svojo pravico do grajanja napak.

Glede na vse navedeno ugotavlja sodišče druge stopnje, da je bilo dejansko stanje v pravdnem postopku pravilno ugotovljeno in da je prvostopenjsko sodišče na to dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do zatrjevanih, niti tistih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti(2. odst.

365. čl. ZPP).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo po 353. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel nosi sam stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.