VSL sodba I Cpg 881/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

V gospodarskih sporih se lahko navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št.

26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za plačilo 217.525,00 SIT z zamudnimi obrestmi, razen glede začetka teka obresti) in v 3. točki izreka (za plačilo 11.500,00 SIT izvršilnih stroškov). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 15.600,00 SIT, tudi z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da ji je gospod C. dobesedno ukradel mobitel, za katerega bi morala plačati po izpodbijani sodbi. C. je redno dostavljala račune tožeče stranke, a jih ta ni plačeval. Tožeči stranki je tudi pojasnila problem, a so direktorja tožene stranke le pošiljali od vrat do vrat.

Pritožnica je smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da bi moral plačevati račune za mobitel tisti, ki ga dejansko uporablja. S tožečo stranko je sklenila pogodbo o naročniškem razmerju za uporabo mobilnega telefona tožena stranka in je zato prav ona zavezana plačevati telefonsko naročnino in telefonske storitve. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka navedla le, da sta mobilni aparat skupaj prevzela s C., ki pa ga je edini uporabljal. Ta dejstva ne odvezujejo tožene stranke od izpolnjevanja obveznosti po sklenjeni pogodbi. Dejstva, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, vendar pa jih po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče več uveljavljati. V gospodarskih sporih se namreč lahko navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj uveljavlja nova dejstva. Pritožbeno sodišče zato pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni moglo upoštevati.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člena ZPP).