VSC sodba Cp 977/97 · Višje sodišče v Celju

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i delna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Dedni dogovor je civilnopravni sporazum med dediči o delitvi zapuščine in o načinu te delitve, ki je sklenjen v zapuščinskem postopku in ga nato sodišče navede v sklepu o dedovanju (3. odst. 214. člena Zakona o dedovanju). Dedni dogovor pa ima lahko tudi naravo sodne poravnave, vendar le v kolikor izpolnjuje pogoje, ki jih 1089. člen ZOR predvideva za poravnavo (spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, prekinitev spora z vzajemnimi popustitvami ter določitev vzajemnih pravic in obveznosti).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo dedni dogovor, ki so ga pravdne stranke sklenile dne 13. 3. 1991 pod opr.št. D 00/91. V razlogih sodbe je prvo sodišče navedlo, da med dediči ni bilo spora glede obsega zapuščine. Dediči so se namreč že na prvem naroku sporazumeli,kaj spada v zapuščino, tako da ni bilo razloga, da bi s poravnavo razreševali kakšen spor ali negotovost. Dedni dogovor, ki so ga sklenili, je tako šteti za pogodbo o razdelitvi zapuščine med dediči. Ker pa so bili dediči v bistveni zmoti glede vrednosti najvrednejšega dela zapuščine, to je nepremičnine, vpisane v vl. št. 730 k.o. V, ter kovinostrugarskih strojev, je utemeljen zahtevek na razveljavitev dednega dogovora. Proti takšni sodbi se je pritožila prvotoženka T.B. in jo izpodbijala iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je potrebno šteti sporni dedni dogovor za sodno poravnavo, sicer pa, gledano v celoti, ni večjih razlik med vrednostjo pridobljenega premoženja po dednem dogovoru na eni ali drugi strani. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Pravilni so zaključki prvega sodišča, da je sporni dedni dogovor med pravdnimi strankami potrebno obravnavati kot pogodbo in ne kot sodno poravnavo, katere ni mogoče izpodbijati zaradi čezmernega prikrajšanja (1094. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Dedni dogovor je civilnopravni sporazum med dediči o delitvi zapuščine in o načinu te delitve, ki je sklenjen v zapuščinskem postopku in ga nato sodišče navede v sklepu o dedovanju (3. odst.214. člena Zakona o dedovanju). Dedni dogovor pa ima lahko tudi naravo sodne poravnave, vendar le v kolikor izpolnjuje pogoje, ki jih 1089. člen ZOR predvideva za poravnavo (spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, prekinitev spora z vzajemnimi popustitvami ter določitev vzajemnih pravic in obveznosti). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da med pravdnimi strankami ob sklepanju dednega dogovora ni obstajal nikakršen spor ali negotovost glede obsega zapuščine,ter tako pravilno materialnopravno opredelilo sporni dedni dogovor za pogodbo obligacijskega prava. Prav tako so pravilni zaključki prvega sodišča glede odstopanj med vrednostmi, ki so jih v svojih cenitvah podali izvedenci. Prvo sodišče je pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine in strojev razpolagalo s šestimi izvedeniškimi mnenji, pri čemer so bile pravdne stranke ob sklepanju spornega dednega dogovora seznanjene le z izvedeniškim mnenjem V.T. (glede vrednosti že navedene nepremičnine) in z izvedeniškim mnenjem V.K. (glede vrednosti kovinostrugarskih strojev). Prvo sodišče je ob presojanju izvedeniških mnenj pravilno ugotovilo, da so vse tri cenitve nepremičnin še nekako v okvirih običajne 30 % tolerance, medtem ko so razlike med cenitvijo izvedenca K. in ostalih dveh angažiranih izvedencev glede strojev izven vseh dopustnih toleranc. Razveljavitev spornega dednega govora je tako utemeljena, vendar ne iz razloga po 61. členu ZOR, torej da so bili tožniki v bistveni zmoti glede prave vrednosti predmeta zapuščine, pač pa iz razloga po 139. členu ZOR. 1. odstavek navedenega določila namreč določa, da lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje, če ji prava vrednost tedaj ni bila znana in tudi ni morala biti znana. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bili predvsem stroji zaradi upoštevanja cenitve izvedenca K. bistveno precenjeni (175% oz. 225%), tako da je že samo zaradi tega mogoče govoriti o očitnem nesorazmerju med tem, kar je na podlagi dednega dogovora pripadlo tožnikom in tem, kar je pripadlo prvotoženki. Tožnikom pa tudi ni mogoče očitati, da jim je bila prava vrednost znana ali bi jih morala biti znana, saj niso imeli razloga, da bi ne verjeli izvedeniškim mnenjem, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Odločitev prvega sodišča, da se sporni dedni dogovor razveljavi, je tako utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je v skladu s 368. členom Zakona o pravdnem postopku pritožbo prvotoženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.