VDS sodba Pdp 519/2000 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Ob sklenitvi delovnega razmerja podana izjava o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja brez vpisanega oz. sporazumno dogovorjenega datuma ne more biti zakonita podlaga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Izjava delavca, v katero bistveni podatek (datum prenehanja delovnega razmerja) enostransko, brez soglasja delavca, vpiše delodajalec, je nična, saj nasprotuje temeljnemu pravnemu in moralnemu izhodišču, da vse bistvene elemente pravno zavezujoče izjave določa podpisnik izjave (103. člen ZOR)

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Skupščine tožene stranke z dne 3.3.1997 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnice, hkrati pa razveljavilo tudi predhodno izjavo o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.3.1997 (pravilna bi bila ugotovitev ničnosti te izjave) in ugotovilo, da tožnici s tem datumom delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja. Pri tem je sodišče na eni strani ugotovilo, da je tožnica ob sklenitvi delovnega razmerja pri toženi stranki izsiljeno podpisala izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja brez vpisanega datuma, hkrati pa ugotovilo, da sporazum o prenehanju delovnega razmerja ni bil dosežen, ker je direktorica tožene stranke samovoljno vpisala datum prenehanja delovnega razmerja. Zoper gornjo vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožničinega zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnici ob sklenitvi delovnega razmerja izsilila podpis bianco izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica podpis take izjave sama ponudila, ker za dela, za katera je sklepala delovno razmerje, ni imela ustrezne izobrazbe, z zagotovilom, da tožena stranka takšno izjavo lahko uporabi, kolikor s tožničinim delom ne bo zadovoljna. Ker je tožena stranka kasneje dejansko ugotovila pri tožničinem delu resne napake, je z vpisom ustreznega datuma realizirala tožničino prostovoljno podano izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Tak dogovor o prenehanju delovnega razmerja pa je po prepričanju tožene stranke zakonit. Pritožba ni utemeljena. Tudi, če bi držala teza tožene stranke, da je tožnica ob sklenitvi delovnega razmerja prostovoljno podpisala bianco izjavo (brez vpisanega datuma) o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, v tem primeru tožnici delovno razmerje na podlagi sklepa Skupščine tožene stranke z dne 3.3.1997 ne bi zakonito prenehalo. Sporazumno prenehanje delovnega razmerja je urejeno v 2. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Temelj sporazumnega prenehanja delovnega razmerja je pismeni sporazum med delavcem in pristojnim organom delodajalca, ki vsebuje tudi sporazumno dogovorjen dan prenehanja delovnega razmerja. Izjava o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja brez vpisanega oz. sporazumno dogovorjenega datuma ne more biti podlaga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 100. člena ZDR. Izjava delavca, v katero bistveni podatek enostransko, brez sprotnega soglasja delavca, vpiše delodajalec, je dejansko nična, saj nasprotuje temeljnemu pravnemu in moralnemu izhodišču, da določa vse bistvene elemente pravno zavezujoče izjave podpisnik izjave (v spornem obdobju veljavni 103. člen Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije). Glede na povedano tožnica pravno zmotno razloguje, da bi se dala v naprej bianco podpisana izjava o prenehanju delovnega razmerja s kasneje, s strani delodajalca vpisanim datumom prenehanja delovnega razmerja v postopku prenehanja delovnega razmerja zakonito uporabiti. Dogovor, na katerega se sklicuje tožena stranka, to je, da ji je tožnica sama ponudila bianco podpisano izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja s ponudbo, da datum vpiše tožena stranka sama, če s tožničinim delom ne bo zadovoljna, v naši ureditvi delovnega prava ni mogoč, ker je v nasprotju z zakonsko ureditvijo zaključeno naštetih primerov prenehanja delovnega razmerja v zakonu. Zato je tak dogovor ničen in tožena stranka, tudi če bi prvotna iniciativa prišla s strani tožnice, nanj ni mogla računati. Ker tožena stranka, kot delodajalka, mora poznati pravno ureditev delovnih razmerij, se ob tem ne more sklicevati na eventualno zavedenost. Glede na povedano je prvostopno sodišče utemeljeno in zakonito razveljavilo izpodbijani sklep skupščine tožene stranke o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnice z 31.3.1997, ker dejanski sporazum o tem v smislu 2. točke 1. odst. 100. člena ZDR ni bil dosežen in ugotovilo, da tožnici s tem datumom pri toženi stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Tožena stranka zato s svojo pritožbo ni mogla uspeti.