VDS sodba Pdp 448/98 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Delodajalec ni bistveno kršil pravil postopka, ko delavca ni vabil na sejo disciplinskega organa druge stopnje in je o delavčevem ugovoru odločil v njegovi odsotnosti. V ugovornem postopku se niso izvajali nobeni novi dokazi, oziroma se ni odločalo o nobenih novih dejstvih, prav tako pa tudi tožnik ni izkazal, da bi mu bilo zaradi odločanja o ugovoru v njegovi odsotnosti onemogočeno seznaniti ugovorni organ o kakršnihkoli dodatnih relevantnih novih dejstvih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 22.8.1994 in 17.10.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 11.7.1994 zaradi 5 neupravičenih izostankov po tem datumu in vse do izdaje spornih sklepov. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja do 30.11.1994, vključno z izplačilom nadomestila plače za ta čas v znesku 150.000,00 SIT in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper izrek o stroških izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka, češ da bi sodišče moralo naložiti tožniku povrnitev njenih stroškov postopka vsaj glede na tožnikov denarni zahtevek.

Zoper vsebinski zavrnilni del gornje sodbe se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem prvostopnemu sodišču očita, da ni zavzelo stališča do zakonitosti postopka, v katerem sta bila izdana izpodbijana sklepa.

Pritožbi nista utemeljeni.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo jasno stališče, da šteje, da sta sporna sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zakonita. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni bistveno kršila postopka, ko je o tožnikovem ugovoru odločala v odsotnosti tožnika. V ugovornem postopku se niso izvajali nobeni novi dokazi, oz. se ni odločalo o nobenih novih dejstvih, prav tako pa tožnik ni izkazal, da bi mu bilo zaradi odločanja o ugovoru v njegovi odsotnosti onemogočeno seznaniti ugovorni organ o kakršnihkoli dodatnih relevantnih novih dejstvih.

Na prvi stopnji je o prenehanju delovnega razmerja tožnika odločal direktor tožene stranke, na drugi stopnji pa njena skupščina. Tožnik ni navedel nobenih drugih dejstev, zaradi katerih naj bi bila sporna sklepa navedenih organov tožene stranke nezakonita. Prav tako ni uspel izkazati upravičenosti izostanka z dela po 11.7.1994. Zato je prvostopno sodišče njegov zahtevek za razveljavitev spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja in posledične zahtevke za priznanje pravic iz delovnega razmerja utemeljeno zavrnilo.

Res je tožnik tekom postopka v sporu o prenehanju delovnega razmerja opredelil svoj zahtevek iz naslova plačila nadomestila plače tudi po višini, vendar zaradi tega dela zahtevka tekom postopka toženi stranki niso nastali nobeni dodatni stroški. Ker je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek že po temelju, to je glede spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, se z višino zahtevka iz naslova plačila nadomestila plače dejansko sploh ni posebej ukvarjalo. Zato je, sklicujoč se na določbe 2. odst. 22. člena ZDSS, pravilno odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške, ki so ji v zvezi s tem sporom nastali.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo. Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnik in tožena stranka trpita vsak svoje pritožbene stroške.