VSC sodba Cp 1028/2003 · Višje sodišče v Celju

Pritožbi se delno u g o d i in se zamudna sodba s p r e m e n i tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,000.000,00 SIT od 14.8.2001 do 15.1.2002 dalje. V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba z a v r n e in se v celoti p o t r d i zamudna sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno in s tem storilo kršitev določb pravdnega postopka, ko je izdalo zamudno sodbo tudi za zakonske zamudne obresti od datuma 14.8.2001, ko je bilo posojilo dano, pa do datuma 15.1.2002. Iz navedb v tožbi in iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč izhaja, da sta se stranki dogovorili za vračilo posojila v roku dveh mesecev, v nadaljevanju pa je bil ta rok podaljšan do 15.1.2002. Tožeča stranka lahko zahteva zakonske zamudne obresti le od takrat, ko nastane zamuda, to pa je po preteku roka za vrnitev posojila, kar je tožeča stranka tudi navedla v tožbi. Tako so glede tega dela dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, v nasprotju s samim zahtevkom, zato je bilo potrebno v tem delu v skladu s III. odst. 318. čl. ZPP izdati sodbo, s katero se tožbeni zahtevek zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 276. in 277. čl. ZPP vročilo toženi stranki tožbo s pozivom, da v roku 30 dni od njene vročitve odgovori na tožbo, obenem pa jo je opozorilo, da bo v nasprotnem primeru sodišče izdalo zamudno sodbo. Tožena stranka v navedenem roku ni odgovorila na tožbo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z določbo 318. čl. ZPP izdalo zamudno sodbo. Po 318. čl. ZPP sodišče zamudno sodbo izda, če tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, ob pogojih, da ji je bila pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo pravilno, s tem pa storilo kršitev določb pravdnega postopka, ko je izdalo zamudno sodbo tudi za zakonske zamudne obresti od datuma 14.8.2001, ko je bilo posojilo dano, pa do datuma 15.1.2002. Iz navedb v tožbi in iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč izhaja, da sta se stranki dogovorili za vračilo posojila v roku dveh mesecev, v nadaljevanju pa je bil ta rok podaljšan do 15.1.2002. Tožeča stranka lahko zahteva zakonske zamudne obresti le od takrat, ko nastane zamuda, to pa je po preteku roka za vrnitev posojila, kar je tožeča stranka tudi navedla v tožbi.

Tako so glede tega dela dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, v nasprotju s samim zahtevkom, zato je bilo potrebno v tem delu v skladu s III. odst. 318. čl. ZPP izdati sodbo, s katero se tožbeni zahtevek zavrne. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi namreč ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede obresti. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno v skladu z določbo 383. čl. ZPP zavrniti. Sicer pa pritožnik v pritožbi ni navedel drugega, kot da v celoti zavrača zamudno sodbo, ker v predmetni zadevi ni bil zaslišan in tako ni mogel podati izjave.

Takšen razlog pa ni opravičilo, saj bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, na kar jo je sodišče opozorilo, šele nato pa bi sodišče razpisalo glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 318 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri se zamudna sodba izda, če tožena stranka v roku 30 dni od vročitve ne odgovori na tožbo. Glede na to je sodišče zamudno sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti.