VSK sklep I Cpg 37/2003 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Ker tožena stranka tožbenega zahtevka ni priznala, s samim zatrjevanjem, da je pravdo povzročila tožeča stranka, ne more doseči povrnitve svojih pravdnih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 16.12.2002 odločilo o stroških pravdnega postopka, katere mora tožeči stranki povrniti tožena stranka v znesku 94.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2002 do plačila. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je toženec že v pravdi navajal, da je do pravde prišlo zaradi tega, ker tožnik k prijavi terjatve ni predložil vseh dokaznih listin, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti oziroma preizkusiti obstoj in višino terjatve. Konkretno tožnik ni predložil listine, iz katere je razvidno, da je tožencu dobavil blago, ki ga je obračunal z računom št. 2753/2000. Skrb, da mora biti prijavljena terjatev utemeljena z listinskimi dokazi je po določbi 137. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) in sodni praksi na strani upnika. V primeru, da upnik ne ravna z zahtevano skrbnostjo in pride zaradi tega do prerekanja in do vložitve tožbe, se je do sedaj štelo, da mora upnik nositi vse pravdne stroške. V izpodbijani sodbi je sodišče spremenilo ustaljeno stališče ter naložilo stečajnemu upravitelju dodatno nalogo, da bi moral upnike pozvati na dopolnitev prijavljenih terjatev v primerih, ko prijavljene terjatve ni mogoče zanesljivo ugotoviti oziroma jo zaradi pomanjkljivosti listin ni mogoče preizkusiti. Takšne dodatne naloge ZPPSL stečajnemu upravitelju ne nalaga in bi šlo kvečjemu za opravilo, ki bi ga moralo storiti sodišče. Po mnenju toženca gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni utemeljilo pravne podlage za svojo odločitev. Sklicevanje na potrebno skrbnost in gospodarno ravnanje bi moralo imeti pravni temelj v ZPPSL. Toženec je tudi mnenja, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Po mnenju toženca bi moralo sodišče pojasniti v čem je tisti odločujoči razlog v tej pravdi, da je spremenilo sodno prakso. Toženec tudi meni, da so razlogi sodbe nejasni, ker se sodba utemeljuje s potrebno skrbnostjo stečajnega upravitelja oziroma se mu celo očita, da ni izkazal pričakovane skrbnosti, pri tem pa ne pojasni od kod izvira ta zahteva. Pritožba ni utemeljena. V predmetni zadevi gre za pravdni postopek in ne za stečajni postopek, zato je res brez pomena razlogovanje sodišča prve stopnje, da se mora stečajni upravitelj v stečajnem postopku ob prejemu terjatve na zanesljiv način prepričati o (ne) utemeljenosti prijavljene terjatve in se lahko pravdi izogne tudi s pozivom stečajnemu upniku, da predloži dodatne dokaze. Do pravde je prišlo zato, ker je stečajni upravitelj terjatev prerekal in po napotitvi na pravdo je tožeča stranka vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugotovilo utemeljenost terjatve in odločilo tudi o stroških postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pomembno je torej načelo uspeha v sporu in če je tožeča stranka v pravdi uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka ne glede na to, kaj bi moral stečajni upravitelj v stečajnem postopku, ko je prejel prijavo terjatve storiti. Tožena stranka ves čas postopka in tudi sedaj v pritožbi zatrjuje, da je pravdo povzročila tožeča stranka, ker ni predložila vseh dokazov za uspešen preizkus terjatve. Smiselno se torej sklicuje na določbo 157. čl. ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka le, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Tožena stranka tožbenega zahtevka ni pripoznala, zato zatrjevanje, da je pravdo povzročila tožeča stranka nima pri odločitvi o stroških postopka nobenega pomena. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).