Sklep II Ips 445/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta navedenega v tožbi, ni dosegala, v času vložitve tožbe določenega revizijskega pcto.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik po svoji pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo je tožnik nato dopolnil še s svojo laično vlogo. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni dovoljena. Določila ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90) so uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. V 3. odstavku 10. člena navedene novele pa je določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 5.6.1990, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi, presegala 8.000,00 SIT. Tožnik je vrednost spornega predmeta ocenil šele na naroku dne 24.4.1991, in sicer v znesku 5.000,00 tedanjih din. Sodišče je to vrednost sprejelo in jo v postopku obravnavalo kot vrednost, določeno po 2. odstavku 40. člena ZPP. Ta vrednost pa v času vložitve tožbe za dovoljenost revizije ni zadoščala. Zato je revizijsko sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (392. člen ZPP).