VSL sklep III Cp 564/2003 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se godi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če dolžnik ni kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo niti upnik nima lisitne, na podlagi katere bi lahko dosegel njegov vpis, sodišče predloga ne zavrne, temveč upniku določi rok, da vloži tožbo, s katero bo zahteval vpis lastninske pravice na dolžnika

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za razširitev izvršbe zoper dolžnico z izvršbo na nepremičnino, vpisano v vl. št. 816, k.o. A....

Zoper takšen sklep se je pritožila upnica in predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se, da bi najprej morala zahtevati določitev dolžničinega deleža na skupnem premoženju, in šele nato zahtevati izvršbo na dolžničin delež na nepremičnini. Meni, da sodišče upnika v smislu določbe 168. člena ZIZ napoti na pravdo šele, če je zoper predlog vložen ugovor. Sodišče ni izdalo napotitvenega sklepa, ampak je predlog enostavno zavrnilo. Upnica se sklicuje še na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. III Cp ....

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 - 75/02) mora upnik predlogu za izvršbo na nepremičnino priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina. Če je lastninska pravica vpisana na nekoga drugega, mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Sodišče opravi vpis po uradni dolžnosti. Če pa upnik nima niti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Izvršilni postopek se nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu.

Upnica je v predlogu za izvršbo navajala, da je v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, na katero predlaga izvršbo, vpisan dolžničin zakonec, kar je razvidno tudi iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska, ki je nepremičnino kupil v času trajanja zakonske zveze, tako da ta predstavlja skupno premoženje zakoncev in je v skladu z zakonsko domnevo dolžničin solasninski delež na njej 1/2. Izvršbo na nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo, je v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo mogoče dovoliti le zoper tistega, ki je kot lastnik vpisan, ali če upnik razpolaga z listino, na podlagi katere je dolžnika mogoče vpisati kot lastnika. Vendar to ne pomeni, da je obstoj vpisa oziroma listine procesna predpostavka za dopustnost izvršilnega postopka ne da dolžnik ni lastnik nepremičnine in da zato izvršbe zoper njega ni mogoče dovoliti. ZIZ zahteva le, da je vprašanje lastninske pravice, ki je v postopku dovolitve izvršbe na nepremičnino predhodno vprašanje, rešeno na kvalificiran način, to je, da je pravica izkazana z že navedenim vpisom ali listino ali pa da upnik s tožbo doseže vpis lastninske pravice na dolžnika. Treba je upoštevati, da vsak vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ni konstitutiven. Tako zakonec pridobi lastninsko pravico na premoženju, pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze, na podlagi zakona. Zato ni potrebno, da bi bil vpisan v zemljiško knjigo skupaj z drugim zakoncem, ki je pridobil lastninsko pravico z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi pravnega posla. Peti odstavek 168. člena ZIZ, ki dovoljuje upniku, da s tožbo zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika, tako v zvezi s šestim odstavkom istega člena ZIZ, ki določa, da se izvršilni postopek nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu, ne nalaga upniku, da s tožbo doseže vpis, še preden predlaga izvršbo, temveč nalaga izvršilnemu sodišču, da upniku omogoči, da v primernem roku vloži takšno tožbo in izkaže, da je dolžnik lastnik nepremičnine. Zato mora sodišče postopek prekiniti zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, o katerem ne more odločiti samo. Upnik ima z vložitvijo predloga za izvršbo, označenega kot zemljiškoknjižna vloga, tudi varovan vrstni red vpisov, kar dodatno utemeljuje njegov interes in razlago zakona, da tožba sledi predlogu za izvršbo in začetku izvršilnega postopka, ne pa, da je nujno obratno.

Sodišče prve stopnje je tako ravnalo napačno, ko je upničin predlog zavrnilo, ne da bi ji dalo možnost, da vloži tožbo.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče druge stopnje je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo, to je za sklep o izvršbi (6. točka 16. člena ZIZ), saj bo šele takrat mogoče presoditi, ali so bili ti stroški potrebni za izvršbo (5. odstavek 38. člena ZIZ).