VSL Sklep I Kp 262/2004 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] opis kaznivega dejanja grdega ravnanja mora v konkretnem delu obtožnega predloga vsebovati navedbo tistih pravnorelevantnih dejstev, ki konkretizirajo vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ne le izvršitvenega ravnanja (brcanje, porinjenje), temveč tudi nastale prepovedane posledice, torej kako se je pri konkretnem oškodovancu kazala prizadetost duševne ali telesne celovitosti.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ob preizkusu obtožnega predloga po 437. členu ZKP, iz razloga po 1. točki II. odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog, ki ga je državni tožilec vložil zoper obdolženca VN dne 7.6.2001. Proti temu sklepu je državni tožilec vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal kršitev kazenskega zakona (pritožbeni razlog iz 2. točke 370. člena ZKP) ter predlagal, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob preizkusu obtožnega predloga po I. odstavku 437. člena ZKP ugotovilo, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja niso podani vsi znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja, saj je državni tožilec opisal le izvršitveno ravnanje obdolženca, ne pa tudi posledice. Opis dejanja v obtožnem predlogu, ki je okvir sojenja, zahteva konkretizacijo vseh znakov kaznivega dejanja, to pomeni, da mora upravičeni tožilec iz kazenskega dogodka izbrati tista bistvena pravnorelevantna dejstva, ki se najtesneje ujemajo z znaki kaznivega dejanja in obenem tako konkretno, da se v postopku ta pravnorelevantna dejstva lahko dokazujejo. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v dejstvenem opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja opisano le izvršitveno ravnanje (brcanje, porinjenje), ne pa tudi posledica. Posledica je učinek, ki ga ima storilčevo ravnanje v zunanjem svetu in ker je posledica - duševna ali telesna celovitost, znak kaznivega dejanja grdega ravnanja, bi morala biti v dejstvenem opisu tudi navedena. Državni tožilec bi moral navesti, kako se je prizadeta duševna ali telesna celovitost pri konkretnem oškodovancu kazala (strah, razburjanje, podplutba, praska). Le tako dejstvo bi se namreč v postopku lahko dokazovalo. Zato nima prav državni tožilec, ki meni, da sta abstraktni in konkretni del opisa celota in da ni potrebno v dejstvenem opisu "dvakrat navajati na kakšen način je bila prizadeta telesna in duševna celovitost". Da mora biti posledica v opisu kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146 KZ konkretizirana, je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi I Ips 113/94 z dne 23.5.1991. Pritožba državnega tožilca zato ni utemeljena, njegovo sklicevanje na druge zadeve, ki se nanašajo na opis drugega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, pa neupoštevno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo.