VSC sklep Kp 113/2003 · Višje sodišče v Celju

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. L. se z a v r n e kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da naj bi obtoženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto oškodovanca glede zemljiško-knjižnega stanja, ki je pravna lastnost nepremičnine, ne gre za kaznivo dejanje goljufije po čl. 271/1 in 2 KZ. Zato je odločitev sodišča 1. stopnje o nedopustnosti obtožnice in o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo obtožnico oškodovanca kot tožilca zoper oba obdolžena iz razloga, ker dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje. Sodišče je kazenski postopek zoper oba obdolžena na podlagi prve točke I. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku ustavilo. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec z laično pritožbo, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je pravilna. Po preučitvi pritožbenih navedb in izpodbijanega sklepa ni nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, saj že po opisu ne predstavlja kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, ko je v celoti sledilo navedbam obrambe, ki jih je podala obdolžena v odgovoru na tožbo. Kazenski zakonik namree kot zakonski znak kaznivosti v svojem 217.

členu določa, da mora biti oškodovanec zaveden v zmoto glede dejanskih okoliščin. V obravnavani zadevi pa se obdolženima očita, da naj bi oškodovanca zavedla v zmoto glede zemljiškoknjižnega stanja, ki pa ni dejanska, temveč pravna okoliščina, in ki izkazuje pravna razmerja glede določene nepremičnine. Vpisi v zemljiško knjigo zanesljivo kažejo na pravni položaj nepremičnine in se zato na te vpise vsakdo lahko zanese ter se nihče ne more sklicevati na nepoznavanje teh vpisov. Zemljiška knjiga je javna,vsakomur je omogočeno, da se seznani z vpisi v zemljiško knjigo in je zato poznavanje vpisov v zemljiško knjigo zakonska, neovrgljiva domneva (praesumptio iuris et de iure).

Za obravnavano zadevo to pomeni, da iz same zakonske ureditve zemljiške knjige izhaja neizpodbojna domneva, da je oškodovanec kot tožilec vedel za plombo v zemljiški knjigi in se ne more z uspehom sklicevati na to, da je bil v zmoti, ker naj mu iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bi bil znan vpis v zemljiško knjigo, kot je to pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče. Dejstvo, da je bila v pritožbi omenjena pogodba sklenjena pri notarju, na sam obstoj kaznivega dejanja nima prav nobenega vpliva. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca na podlagi III. odstavka 402.

člena Zakona o kazenskem postopku zavrnilo kot neutemeljeno.