VDS sklep Pdp 495/2002 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Umika tožbe ni mogoče preklicati, tudi če je bil dan v zmoti. Umik tožbe učinkuje od trenutka, ko je podan, in je sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe dekleratorne narave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, navedeni sklep spremeni oz. ga razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila tožeča stranka na naroku dne 18.1.2002 prisotna brez pooblaščenca in verjetno ni točno razumela dejanskega stanja oz. bila glede tega zavedena. Tožeča stranka namreč ne umika tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) v celoti temveč samo za obdobje od 1.6.1993 do avgusta 1993, medtem ko v preostalem (od septembra 1990 do 1. junija 1993) v celoti vztraja pri tožbenem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP ni storilo in da je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno ustavilo postopek v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep na podlagi določbe 188. čl. ZPP. V skladu z 2. odst. citiranega člena lahko tožeča stranka tožbo umakne tudi po tistem, ko se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je tožena stranka v obravnavanje glavne stvari spustila, saj je podala odgovor na tožbo. Na naroku, katerega je sodišče razpisalo za 18.1.2002, je tožeča stranka umaknila tožbo, pooblaščenec tožene stranke pa se je z tem umikom strinjal, kar vse je jasno razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, ki se nahaja med listinsko dokumentacijo predmetnega spisa. 3. odst. 188. čl. določa, da izda sodišče sklep o ustavitvi postopka, če je tožba umaknjena. Iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da tožeča stranka v zvezi z zastopanjem v tem individualnem delovnem sporu pooblaščenca ni imela, zaradi česar jo je sodišče na navedeni narok vabilo osebno. Tožeča stranka se je naroka udeležila, pri čemer iz zapisnika ni razvidno, da bi predlagala bodisi preložitev naroka oz. da bi le delno umaknila tožbo, kot to zatrjuje v pritožbi. Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da umika tožbe ni mogoče preklicati, tudi če je bil dan v zmoti. Bistveno za ustavitev postopka je, da je bil umik tožbe nedvoumno podan in da je tožena stranka v ta umik privolila (ob predpostavki, da se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari). Sklep sodišča, s katerim na podlagi umika tožbe ustavi postopek, pomeni le ugotovitev dejstva, da je postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Umik tožbe namreč neposredno vpliva na procesno stanje in položaj strank v pravdi. Glede na to umika tožbe ni mogoče preklicati, tudi v primeru, če je podan v zmoti glede določene dejanske okoliščine. Umik tožbe učinkuje od takrat, ko je podan, sklep sodišča o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).