VDS sodba Psp 307/2002 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upravni organ je s pravnomočno odločbo odločil, da tožencu preneha pravica do izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik (zavod za zaposlovanje) upravičen do vrnitve zneskov nadomestila, izplačanih tožencu v obdobju, ko, upoštevajoč to odločbo, ni več imel pravice do navedenega nadomestila. Poleg tega Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 2. tč. 32. člena izrecno določa, da pravica do nadomestila preneha, če zavarovanec ustanovi podjetje, ali začne izvajati obrtno ali drugo dejavnost z zasebnim delom. Določba 54. člena tega zakona pa predpisuje vrnitev pridobljenih sredstev tudi v primeru, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na ukinitev pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 323.498,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1998 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. 2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. 3. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka".

Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Bistveno v zadevi je, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, da je upravni organ o prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo odločil z očitno pravnomočno odločbo z dne 19.3.1998, s katero je izrekel, da tožencu preneha pravica do izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dnem 22.9.1995 (priloga A/5). Zato je že na tej podlagi tožnik upravičen do vrnitve zneskov nadomestila, izplačanih tožencu od 23.8.1995 do 29.2.1996, torej v obdobju, ko do navedenega nadomestila ni imel več pravice po že navedeni pravnomočni odločbi. Poleg tega Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s spremembami), kot je veljal v času predsodnega postopka, v 2. tč. 32. člena izrecno določba, da pravica do nadomestila preneha, če zavarovanec ustanovi podjetje, ali začne izvajati obrtno ali drugo dejavnost z zasebnim delom - toženec je pričel z dnem 23.8.1995 izvajati dejavnost samostojnega podjetnika posameznika -, določba 54. člena zakona pa predpisuje vrnitev pridobljenih sredstev tudi v primeru, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na ukinitev pravice, kar vse je pravilno ugotovilo in navedene zakonsko določbe pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbena izvajanja o bolj simboličnih prihodkih iz naslova toženčeve navedene dejavnosti, o zatrjevanih informacijah referentke na Zavodu za zaposlovanje v Ljutomeru ter o tem, da naj bi nekateri toženčevi sodelavci bili zaposleni v T., hkrati pa prejemali nadomestilo za čas brezposelnosti, za pritožbeno presojo izpodbijane sodbe ne morejo biti pravno relevantna.