VDS sodba Psp 85/2002 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker se dajatve iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti obračunavajo in izplačujejo v mesečnih zneskih, je ugovor zastaranja neupravičeno prejetih zneskov potrebno presojati po 372. členu ZOR, tako da terjatev zastara v treh letih od vsakokratnega neupravičenega izplačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi ji tožena stranka zaradi preplačila denarne pomoči med brezposelnostjo od 22.10.1992 do 21.1.1995 bila dolžna vrniti neutemeljeno prejete zneske v vtoževani višini z zakonitimi zamudnimi obrestmi in hkrati sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Upoštevalo je ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve.

Sodbo izpodbija tožena stranka smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da gre v obravnavani zadevi za enkratno, ne pa občasno dajatev v smislu 372. člena ZOR. Pravna podlaga za vtoževano dajatev je odločba Območne enote Celje, št. 1-13-00609/03-92 z dne 11.1.1995, ki je postala dokončna 24.7.1995 in je po preteku 15-dnevnega roka, obveznost po tej odločbi zapadla v plačilo 8.8.1995. Od tedaj dalje naj bi tekel splošni 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje vračila neupravičeno prejetih zneskov.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Utemeljena je z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Ob sicer med strankama nespornem dejstvu, da je bil zadnji mesečni znesek denarne pomoči po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB) tožencu izplačan 30.11.1994, tožba za vračilo neupravičeno prejetih zneskov v obdobju od 22.10.1992 dalje pa vložena 7.7.2000, je tožbeni zahtevek zaradi toženčevega ugovora zastaranja, zakonito zavrnjen. Zastaranje pomeni prenehanje pravice terjati izpolnitev. Preprečuje dolgoletni negotovi položaj dolžnika zaradi neaktivnosti upnika. Stališče tožeče stranke, da gre v obravnavani zadevi za terjatev, za katero velja splošni 5-letni zastaralni rok, je zmotno. Le zato, ker so neupravičeno izplačani mesečni zneski denarne pomoči od 22.10.1992 do 30.11.1994 vtoževani v enkratnem skupnem znesku na temelju 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), niso izgubili značaja občasnosti, da bi za njihovo vračilo veljal daljši 5-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je zato ugovor zastaranja pravilno presojalo po 372. členu cit. ZOR, po katerem terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsakokratne posamične dajatve. Odločba Območne enote Celje, št. 1-13-00609/03-92 z dne 11.5.1995 o prenehanju pravice do denarne pomoči s 22.10.1992, je sicer pomembna, ker v bistvu pomeni odpad pravne podlage že izplačanim dajatvam, vendar pa sama po sebi ne vpliva na pričetek teka zastaralnega roka od vsakokratnega neupravičenega izplačila dalje.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.