VDS sklep Psp 28/2003 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker pritožnica ni predložila takšnih dokazov, da bi nastal dvom v zapis na povratnici glede odklonitve sprejema, se po 95. členu ZUP šteje, da je bila dokončna odločba vročena na dan odklonitve sprejema. Sodišče je tožbo, vloženo po izteku roka, zakonito zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožnica 10.5.1999 vložila zoper drugostopenjsko dokončno odločbo toženca št. P-502638 z dne 20.11.1998, ker je ugotovilo, da je bila vložena prepozno.

Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo. Prereka ugotovitev sodišča, da je odklonila sprejem dokončne odločbe. Navaja, da je priporočene pošiljke sprejemala tudi, ko je bila na vozičku in da se le ob hudih migrenah ter daljši odsotnosti ne oglaša na zvonenje. To naj bi se dogajalo tudi v navedenem obdobju, prijateljica, ki je občasno bivala pri njej, pa ni bila pooblaščena za dvig pošte. Prilaga mnenje zdravnika psihiatra z dne 17.12.2002.

Pritožba ni utemeljena.

Pravočasnost tožbe je procesna predpostavka za sodni socialni spor, saj v nasprotnem primeru vsebinsko odločanje ni dopustno. Sodno varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je namreč glede na 3. odst. 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) mogoče uveljavljati v 30-ih dneh od prejema drugostopenjske odločbe oz. v navedenem roku glede na 31. v zvezi s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) vložiti pravočasno tožbo. Če tožba ni vložena v 30-dnevnem roku, je sodišče ne sme obravnavati po vsebini. Prepozno vloženo tožbo mora v skladu s 1. odst. 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) zavreči, kot je pravilno storjeno z izpodbijanim sklepom.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila v predmetni zadevi tožba vložena prepozno. Iz povratnice določno izhaja, da je bila dokončna odločba št. P-502638 z dne 20.11.1998 tožnici vročena 16.2.1999 tako, da je bila vržena v poštni nabiralnik s pripisom vročevalca, da je naslovnik pogledal skozi okno in odklonil sprejem pošiljke. Pritožnica sicer zanika odklonitev, vendar posplošene pritožbene navedbe, da je pošto vedno sprejemala, tudi ko je bila na vozičku, razen ob hudi migreni ali daljši odsotnosti od doma, ne morejo biti odločilne. Mnenje psihiatra z dne 17.12.2002 že zaradi datuma izdaje, niti po vsebini ni tako konkretno, da bi vzbujalo dvom v zapis na vročilnici. Trditve, da naj bi bila v kritičnem obdobju dalj časa odsotna oz., da prijateljica, ki je občasno bivala pri njej, ni bila pooblaščena za sprejemanje pošte, tudi niso bistvene, saj zanje ni predloženega nobenega dokaza. Ker torej ni niti verjetno izkazano, da zapis vročevalca na povratnici ne bi bil točen oz. resničen, se šteje, da je bila vročitev opravljena v skladu s 95. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju ZUP) in ne po 144. členu ZPP, kot sicer zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. Ni šlo za vročanje sodne, temveč upravne odločbe, kar pa glede na vsebinsko indentičnost obeh norm samo po sebi ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa.

Ob navedeni pravni podlagi in prepričljivi dejanski ugotovitvi, da je bila dokončna odločba tožnici vročena 16.2.1999, tožba pa vložena šele 10.5.1999, torej po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, je z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavržena. Pritožbo je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.