VSC sodba Kp 31/2001 · Višje sodišče v Celju

Pritožba obdolžene V. T. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena V. T. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO] Dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, ker je obdolženka ob zavijanju v levo s prednostne ceste zaradi nepreglednosti po nasprotnem voznem pasu zmotno ocenila, da na njem ni nobenega vozila.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolžena V. T. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I Kazenskega zakonika. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je sodišče prve stopnje določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka v višini 112.883,00 SIT, oproščena pa je bila plačila povprečnine. Proti takšni odločitvi se je pravočasno pritožila obdolžena V. T. po svojem zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da odločitev spremeni in jo oprosti obtožbe, oprosti pa naj jo tudi povrnitve vseh stroškov postopka. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi ocene vseh za razsojo zadeve pomembnih in izvedenih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje ter ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Tako kot že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tudi pritožbeno sodišče ne sledi navedbam obdolženke, da je vzrok za nesrečo prehitra vožnja M. M. oziroma, da je njegov prispevek k nastanku nezgode bistven. Iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dipl. ing. Ž. L. namreč izhaja, da bi do trčenja prišlo kljub temu, če bi M. M. vozil po omejitvi, to je 60 km/h, saj bi se obdolženka v trenutku, ko bi pripeljal do križišča, še vedno nahajala na njegovem voznem pasu. M. M. bi lahko ustavil vozilo ter preprečil trčenje le, če bi vozil s hitrostjo do 43 km/h. Obdolženka je v zagovoru tudi povedala, da je pred njo vozilo tovorno vozilo, ki ji je delno zakrivalo nasprotni vozni pas. Vendar pa pred zavijanjem v levo v križišču ni ustavila, ampak je le zmanjšala hitrost, prestavila v drugo, vklopila smerokaz ter zavila. Ko je vklopila smerokaz, jo je nekoliko zmotil njen sin, ki je bil zraven v avtomobilu. Takšno ravnanje obdolženke, še posebej, ker se je pred njo nahajalo tovorno vozilo, ki ji je onemogočalo pregled nad celotnim nasprotnim voznim pasom, nikakor ne kaže na to, da je obdolženka vozila previdno, prevdarno in z običajno pazljivostjo, kot to sama navaja v pritožbi. Pravilna je tako tudi očitana krivdna oblika, nezavestna malomarnost. Obdolženka bi se glede na okoliščino, da ni videla celotnega nasprotnega pasu, morala in mogla zavedati, da lahko iz nasprotne smeri pripelje vozilo, vendar je kljub temu zavila. Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi primernost izrečene sankcije in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na odločitev o pogojni obsodbi ter določeni kazni in dolžini preizkusne dobe, zaradi česar je izrečena pogojna obsodba povsem ustrezna. V pritožbi povdarjene olajševalne okoliščine so bile bodisi upoštevane bodisi ne pomenijo takšnih okoliščin. Tudi, kar zadeva stroške kazenskega postopka, se sodišče druge stopnje pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da jih bo obdolženka glede na svoje finančne in pridobitvne sposobnosti zmogla plačati. Sicer pa ima obdolženka še vedno možnost zaprositi sodišče prve stopnje na obročno plačilo, če se bodo finančne težave gospodarske družbe nadaljevale. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V pritožbi povdarjene pomankljivosti predkazenskega postopka so razčiščene z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke. Odločilna dejstva pa so konkretno dokazno obrazložena in med njimi ni nobenega nasprotja. Kršitev kazenskega zakona (zmotna uporaba materialnega prava je zgolj sinonim) ni obrazložena, zato je sodišče druge stopnje ocenilo to kršitev v okviru uradnega preizkusa, pa je ni ugotovilo. Zaradi zavrnitve pritožbe bi bila obdolžena dolžna plačati povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka, vendar jo je sodišče druge stopnje iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje te dolžnosti oprostilo.