VSC sodba Kp 361/2000 · Višje sodišče v Celju

Pritožba obdolženega S. Ž. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi S. Ž. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

[JEDRO]

Če se očitno vinjeni oškodovanec neprimerno obnaša do obdolženca, ki ga zaradi tega odrine tako, da oškodovanec pade po tleh in se hudo telesno poškoduje, je podana krivdna oblika nezavestne malomarnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po III. in I. odstavku 134. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 36.000,00 SIT in povprečnina v znesku 50.000,00 SIT, kakor tudi stroški oškodovanca A. R. skupaj s stroški njegovega pooblaščenca odvetnika R. F. iz C., oboje v nedoločenem znesku. Isti oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2,950.000,00 SIT napoten na pravdo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovornici zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa izrek milejše kazenske sankcije. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni našlo v ugotovljenem dejanskem stanju prav nič oporečnega. Ocena vseh izvedenih dokazov je pravilna. Pritožbene navedbe, da je obdolženi oškodovanca samo prijel za vetrovko in rahlo zamajal, da se je ta po izpustu sesedel na stol in da je šele s stola padel po tleh, so novota, saj kaj takega obdolženi v zagovoru sploh ni zatrjeval.

Tudi sodišče druge stopnje zato sprejema kot dokazan tak način storitve, ki je naveden v krivdoreku izpodbijane sodbe. Za nadaljnjo pritožbeno trditev,da je mogel dobiti oškodovanec prav te telesne poškodbe kjerkoli, v zbranem dokaznem gradivu ni prav nobene podlage; tudi pritožnik dokazov v tej smeri ni ponudil. Ne glede na to,da je obdolženi oškodovanca tega večera prvič videl, je zaznal tudi njegovo očitno vinjenost, v kateri je zlasti izpovedala priča V.P.. Zato nasprotno pritožbeno zatrjevanje nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče druge stopnje meni, da bi bil oškodovančev soprispevek izražen le v njegovem neprimernem obnašanju; morda se je tako obnašal tudi ali predvsem zaradi vinjenosti, ki sama po sebi nima pomembnega viktimiloškega pomena.

Vendar takšno obnašanje ni upravičilo obdolženčevega ravnanja z oškodovancem, ki tudi po zagovoru ni nikogar ogrožal. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec prav zaradi oškodovančeve vinjenosti ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. Obdolžencu je bila izrečena primerna kazenska sankcija. Prav dosedanja kaznovanost zaradi prekrškov zoper javni red in mir ne dopušča nobenega posega v izrečeno pogojno obsodbo, zlasti ne v smislu pritožbenega predloga. Sodišče druge stopnje poudarja še starostno razliko med obdolžencem in oškodovancem, zaradi katere meni, da bi se obdolženec moral izogniti oškodovančevemu nadlegovanju na drugačen in na nekazniv način.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženi plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.