VDS sklep Pdp 1717/2003 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica vložila po enem mesecu od vročitve izredne odpovedi, ki ima takojšnje učinke, saj gre za odpoved brez odpovednega roka (2.odst. 80. člena ZDR). V takšni situaciji začasna odredba, s katero tožnica predlaga zadržanje učinkovanja izredne odpovedi, ne pride v poštev. Učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi je mogoče zadržati le v primerih, ko vsi učinki prenehanja pogodbe o zaposlitvi še niso nastopili.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je štelo, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve, ne pa nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da bi bila začasna odredba potrebna zaradi preprečitve težko nadomestljive škode in zaradi preprečitve samovoljnega ravnanja tožene stranke.

Zoper sklep se pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da precejšnje terjatve tožene stranke do podjetja M. kažejo na to, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot to določa 1. alinea 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 87/02). Obstoj terjatve tožene stranke do podjetja v stečaju predstavlja po mnenju tožnice nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, ker v tem trenutku ni znano, kakšen bo uspeh toženke pri uveljavljanju terjatve iz stečajne mase M. IMS. Tudi v primeru, če bo tožena stranka še naprej opravljala druge dejavnosti, ni nujno, da ji ne grozi stečaj ali kakšna druga nevarnost. Tožena stranka je imela še v času koncesije za opravljanje institucionalnega varstva starejših precejšnje težave s plačilom obveznosti do delavcev, te težave pa se nadaljujejo, kar dokazuje že podpis dogovora tožene stranke z delavci o izplačilu plač za mesec september 2003. Tožena stranka tudi ni izplačala polovice regresa za letni dopust ter viška opravljenih ur.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločalo o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V primeru takšnega predloga je sodišče vezano na vsebino predloga, seveda pa tudi na razloge, ki jih predlagateljica uveljavlja za izdajo začasne odredbe. Edino odstopanje iz teh okvirov je možno v primeru začasne odredbe po uradni dolžnosti (1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Tožnica je v konkretni zadevi predlagala izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila vročena dne 15.9.2003 in po kateri ji je bilo že zaključeno delovno razmerje (kot izhaja iz delovne knjižice že s 7.9.2003). To pomeni, da so najkasneje z vročitvijo izredne odpovedi nastopili vsi učinki te odpovedi. Predlog za izdajo začasne odredbe je podala 15.10.2003, torej cel mesec po vročitvi izredne odpovedi, ki ima tudi sicer takojšnje učinke, saj gre za odpoved brez odpovednega roka (2. odst. 80. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). V takšni situaciji začasna odredba, s katero tožnica predlaga zadržanje učinkovanja izredne odpovedi, že po logiki stvari ne pride več v poštev. Zadržati je mogoče učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le v primerih, ko vsi učinki prenehanja pogodbe še niso nastopili. Če pa do polnega učinkovanja odpovedi že pride in je delovno razmerje že zaključeno, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, takšna začasna odredba ne pride več v poštev. Ni mogoče zadržati učinka nekega dejanja, če so vsi učinki tega dejanja že nastopili. Predlog začasne odredbe bi v dani situaciji moral biti drugačen.

Že iz navedenega razloga ni bilo mogoče ugoditi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je neutemeljena tudi njena pritožba. Glede na neustrezno vrsto začasne odredbe, s katero v konkretni zadevi nikakor ni mogoče doseči učinkovitega varstva z začasno odredbo, se pritožbeno sodišče tudi ni spuščalo v presojo drugih razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev predlagane začasne odredbe.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002).