VDS sklep Pdp 1543/2003 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nezakonitost razveljavitve individualne pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja ni verjetno izkazana, ker iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da gre pri tožnikovi premestitvi iz enega na drugo delovišče za razporeditev na drugo delovno mesto. Tožnik zaenkrat ni izkazal, da bi moral na osnovi premestitve opravljati druga dela in naloge, kot je določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačevati nadomestilo plače od 4.8.2003 dalje do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe predložil med drugim tudi dopis tožene stranke z dne 14.7.2003, iz katerega izhaja, da je bil tožnik premeščen iz delovišča X na delovišče Y, katerega vodja je bil K.V. Upoštevaje 1. člen individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da bo tožnik opravljal dela in naloge vodje obratov je potrebno ugotoviti, da tožnik na novem delovnem mestu nikakor ne bi opravljal iste naloge in dela, kot to določa individualna pogodba o zaposlitvi. Na delovišču Y bi bil namreč tožnik podrejen odgovornemu vodji K. V., kar seveda pomeni njegovo degradacijo. Zaradi tega tožeča stranka vztraja pri vseh v predlogu za izdajo začasne odredbe navedenih argumentih in dodatno prilaga tudi potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje, Območna enota Kranj, iz katerega izhaja, da je tožnik vpisan v evidenco brezposelnih oseb ter, da ne prejema denarnega nadomestila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 in 75/02), niso podani. Ta zakon v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu je terjatev zoper dolžnika nastala. Pri tem pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnost obstoja terjatve, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je bila s tožnikom sklenjena individualna pogodba za opravljanje del in nalog vodje obrata in ta dela je tožnik opravljal v obratu X. Z nalogom o premestitvi z dne 14.7.2003, pa je bil tožnik premeščen na drugo delovišče in sicer Y, kjer bi moral pričeti z delom 22.7.2003. Ker tožnik navedenega dne na novem delovnem mestu ni pričel z delom, mu je direktor tožene stranke dne 31.7.2003 izdal odločbo o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja z dnem 3.8.2003 in sicer iz razloga, ker je tožnik s tem, ko ni upošteval naloga o premestitvi, kršil določbe 2. člena ter 1. in 6. alinee 13. člena in 15. člena individualne pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da iz tako ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da gre pri tožnikovi premestitvi iz enega na drugo delovišče za razporeditev na drugo delovno mesto, kot to zatrjuje tožnik, saj zaenkrat ni izkazano, da bi moral tožnik na osnovi premestitve z dne 14.7.2003 opravljati druga dela in naloge, kot je določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da verjetnost obstoja tožnikove terjatve v zvezi z razveljavitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja zaenkrat ni izkazana. To pa pomeni, da tudi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po določilih ZIZ niso podani. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

Glede pritožbenih zatrjevanj, da tožnik na novem delovnem mestu ne bi opravljal iste naloge in dela, kot je to določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi, ker bi bil na drugem delovišču podrejen odgovornemu vodji K. V., pa je potrebno poudariti, da bodo pritožbena zatrjevanja v tej smeri lahko le predmet vsebinskega odločanja o sporni zadevi.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.