VSL sodba I Cpg 229/2001 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Stranka, ki zatrjuje, da ima terjatev do tožene stranke, mora podlago in višino te terjatve v postopku dokazovati, če je katerokoli od teh vprašanj sporno (primerjaj 212. člen ZPP, 1. odstavek 286. člena ZPP in 1. odstavek 7. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV] : Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/09798 z dne 10.7.1996 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka uveljavljane terjatve ni dokazala. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre glede na vrednost uveljavljenega tožbenega zahtevka za spor majhne vrednosti (primerjaj 1. odstavek 495. člena ZPP). Zoper sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, pa zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bistvena postopkovna kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP nista dopustna pritožbena razloga (primerjaj 1. odstavek 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP). Na vprašanje, katera dejstva in dokaze zanje mora navajati in predložiti stranka, odgovarja materialno pravo. Stranka, ki zatrjuje, da ima terjatev do tožene stranke, mora podlago in višino te terjatve v postopku dokazovati, če je katerokoli od teh vprašanj sporno (primerjaj 212. člen ZPP, 1. odstavek 286. člena ZPP in 1. odstavek 7. člena ZPP). Glede na to, da je tožena stranka prerekala tožbeni zahtevek tako po temelju, kot po višini, je bilo na tožeči stranki dokazno breme o obstoju terjatve in njeni višini. Tožena stranka, ki oporeka obstoju kakršnekoli podlage zahtevka, negativnega dejstva ne more dokazovati, kot zmotno meni pritožnik. Materialnopravno pravilno je zato sodišče prve stopnje uporabilo pravila ZPP o dokaznem bremenu, ki ga je prevalilo na tožečo stranko, pri tem pa tudi pravilno presodilo, da zgolj račun kot enostranska listina tožeče stranke še ne dokazuje sklenjenega poslovnega razmerja med pravdnima strankama, ki bi bil podlaga uveljavljenemu tožbenemu zahtevku. Ker prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), tožeča stranka pa drugih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ni uveljavljala, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).