Sodba II Ips 365/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija toženih strank se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil sedaj pokojni J. K. ob zapisu oporoke 6.2.1985 zaradi vinjenosti v takem duševnem stanju, da ni bil sposoben razumeti pomena in posledic zapisane listine. Ker je bilo ugotovljeno, da oporočitelj v trenutku zapisa sporne oporoke ni bil sposoben za razsojanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravno pravilno zaključili, da njegova, to je sporna oporoka ni veljavna.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 6.2.1985, ki jo je šteti za tujeročno oporoko, s katero je pokojni J. K. zapustil vse svoje premično in nepremično premoženje tožencema, neveljavna ter je toženca obsodilo tudi na povračilo stroškov postopka tožečih strank v višini 39.271,10 SIT. Pritožbo tožencev zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pobijano sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku in predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje pavšalni, pri čemer je le povzelo ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ne da bi posebej obravnavalo pritožbena izvajanja tožencev. Postopek je bil izveden pristransko in niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka. Prvostopna sodba, ki jo sodišče druge stopnje povzame temelji zgolj na indicih in predpostavkah ter so zato razlogi obeh sodb o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Vinjenost zapustnika ob sestavljanju oporoke je zgolj predpostavka, temelječa na izpovedih prič tožeče stranke o zapustnikovi nagnjenosti k uživanju alkohola. Take predpostavke pa so v nasprotju z dokazi, izpovedbami oporočnih prič, o zapustnikovem stanju in njegovi volji ob zapisu sporne oporoke. Pri tem je pomembno dejstvo, da je bil zapustnik v sporu s tožečo stranko in zato ji ni razlagal o oporokah. Ko je bil zapustnik bolan in je šel v bolnico, se je zatekel po pomoč k tožencema in njima je zaupal tudi živino. Vse to podpira verodostojnost izpovedi oporočnih prič o stanju oporočitelja v času zapisa oporoke. Podpis na oporoki je res neobičajen. To pa je pripisati okoliščini, da se je tedaj odločal za težko operacijo, da je bil zato v posebnem psihičnem stanju in zato je lahko njegov podpis večji in odločnejši. Izvedenec zmotno pripisuje značilnosti podpisa oporočiteljevi alkoholiziranosti, ker je dobil zgolj tako informacijo o zapustniku s strani sodišča, ni pa poznal vseh stvarnih okoliščin. Tožena stranka zaradi tega podrejeno vztraja, da se opravijo poizvedbe o oporočiteljevem stanju na dan zglasitve v bolnici po podpisu oporoke ter kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje v času hospitalizacije. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Javno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija ni utemeljena. Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP). Po preizkusu sodb sodišč prve in druge stopnje v navedeni smeri, revizijsko sodišče take kršitve ni ugotovilo. V reviziji pa tožena stranka izrečno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, v vsebinskem delu revizijskih razlogov pa tudi bitveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Revizijski očitki, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje pavšalni, da so ugotovitve o vinjenosti oporočitelja v nasprotju z dokazi ter da so razlogi sodb obeh nižjih sodišč o odločilnih dejstvih nejasni in med sebojno nasprotni ter tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, po oceni revizijskega sodišča niso utemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje obsega deset strani razlogov, ki vsebujejo vsebinski povzetek izvedenih dokazov in njihovo oceno tako posamičnih kot skupaj. V razlogih je bilo pojasnjeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilne okolnosti spora (ki so zadevale neveljavnost oporoke pokojnega J. K. z dne 6.2.1985), ter pri tem pojasnilo tako ugotovljeno dejansko stanje kot uporabljeno pravno podlago za odločitev. Sodišče druge stopnje pa je v obrazložitvi svoje sicer krajše sodbe zadosti razumljivo in pravno pravilno pojasnilo razloge za zavrnitev pritožbe tožencev pri čemer se je sklicevalo deloma na razloge sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa je navedlo k tistim pritožbenim razlogom, ki so bili pravno tehtni, tudi svoje stališče. Sodbi sodišč prve in druge stopnje zato po oceni revizijskega sodišča nimata v reviziji uveljavljenih procesnih kršitev. Revizija se pretežno ukvarja z dokazno oceno nižjih sodišč. Na to oceno je revizijsko sodišče vezano, ker je bila sprejeta na podlagi procesnih določb, 8. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (na podlagi izpovedi prič, da se oporočitelj po podpisu sporne oporoke ni spominjal, da je kaj takega podpisal, da je celo naročil A. G., da poizve na sodišču ali pri odvetniku, če obstaja kakšna pogodba ali oporoka glede njegovega premoženja, ter na podlagi izvedenskih mnenj grafološke in nevropsihiatrične stroke), da je bil sedaj pokojni J. K. ob zapisu oporoke 6.2.1985 zaradi vinjenosti v takem duševnem stanju, da ni bil sposoben razumeti pomena in posledic zapisane listine. Ker je bilo ugotovljeno, da oporočitelj v trenutku zapisa sporne oporoke ni bil sposoben za razsojanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravno pravilno zaključili, da njegova, to je sporna oporoka ni veljavna. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi materialno pravo, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti po določilu 386. člena ZPP, pravilno uporabili. Ker uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega potopka ni podan, v postopkih na prvi in drugi stopnji pa niso bile zagrešene uradoma upoštevne kršitve po 386. členu ZPP, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožencev kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).