Sklep III Ips 61/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Predmet izpodbijane sodbe ni en zahtevek iz naslova povrnitve potrebnih stroškov, temveč toliko zahtevkov, kolikor je bilo naknadnih obračunov na podlagi posameznih carinskih deklaracij. Ker ima vsak od zahtevkov drugo dejansko podlago (obračun na podlagi druge carinske deklaracije), je za ugotovitev dovoljenosti revizije odločilen znesek vsakega zahtevka posebej (primerjaj določbo prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki je kot špediter od tožene stranke kot naročnika zahtevala povračilo stroškov v višini 7.133.073,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.08.2004 dalje do plačila. Gre za naknaden carinski dolg, katerega doplačilo je bilo tožeči stranki kot carinskemu deklarantu naloženo z odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Jesenice.

2. Tožena stranka je zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

4. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter da tožeči stranki naloži plačilo stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 SIT. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala povračilo carinskega dolga, ki ji je bil kot carinskemu deklarantu naknadno obračunan. Doplačilo je bilo tožeči stranki sicer naloženo z eno upravno odločbo, vendar pa je bilo v njej združenih petindvajset postopkov po petindvajsetih carinskih deklaracijah z različnimi datumi in za različne vrste blaga. To pa pomeni, da predmet izpodbijane sodbe ni en zahtevek iz naslova povrnitve potrebnih stroškov, temveč toliko zahtevkov, kolikor je bilo naknadnih obračunov na podlagi posameznih carinskih deklaracij. Ker ima vsak od zahtevkov drugo dejansko podlago (obračun na podlagi druge carinske deklaracije), je za ugotovitev dovoljenosti revizije odločilen znesek vsakega zahtevka posebej (primerjaj določbo prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP).

8. Nobeden od naknadno (na podlagi različnih carinskih deklaracij) obračunanih carinskih dolgov, katerih povračilo je zahtevala tožeča stranka, ne presega vrednosti 5.000.000,00 SIT. Zato revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo. 9. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.