Sodba II Ips 349/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

[JEDRO] Že s sklenitvijo same kupoprodajne pogodbe je tožnica kot kupovalka po določbah 118. člena SZ prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, kolikor te pravice s samim zakonom niso posebej omejene. Dogovorjen obročen način plačevanja kupnine torej na veljavnost pogodbe ne more vplivati, niti ne pomeni dogovor o takem načinu plačevanja kupnine, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, kot zmotno meni revident. V členu 124 SZ predvidena možnost razveze pogodbe, ki je le pravica kupca, pa na pravice kupca kot lastnika v smislu 118. člena SZ ne more vplivati. Ker toženec s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, je na podlagi 58. člena SZ utemeljen izpraznitveni zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo in naložilo tožencu, da mora izprazniti stanovanje št. 13 v IV. nadstropju stanovanjske hiše v Mariboru, ki je postala last tožnice na podlagi kupne pogodbe z dne 27.10.1993. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zoper zgoraj navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in materialnega prava ter predlaga, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. Po revizijskih izvajanjih tožnica ni lastnica spornega stanovanja, ker je kupoprodajna pogodba z dne 27.10.1993 sklenjena z odložnim pogojem in zato s stanovanjem sploh ne more razpolagati, dokler ne plača celotne kupnine. To potrjuje tudi dejstvo, da lahko kupec zahteva razvezo kupoprodajne pogodbe. Pri odločanju tudi ni bilo upoštevano, da tožnica z zahtevki le manipulira. Tožnica namreč želi spraviti iz stanovanja toženca ter se tako izogniti postopku za določitev najemnika stanovanja, saj bo morala pogodbo razvezati, ker ne bo zmogla plačila kupnine. Tožničino razpolaganje zato nasprotuje moralnim normam. V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se revizija zavrne. Med drugim opozarja, da je že postala lastnica spornega stanovanja, da redno plačuje obročno dogovorjeno kupnino in da toženec želi z revizijo le zavlačevati izvršilni postopek. O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija ni utemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in na razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisanih z določilom 386. člena ZPP. Procesnih kršitev revizija ni obrazložila, zaradi česar je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pri čemer pa je ugotovilo, da ta kršitev ni bila zagrešena. Zmotna uporaba materialnega prava se po revizijskih izvajanjih kaže v tem, da tožnica pravzaprav ni lastnica stanovanja, ker je po kupni pogodbi za stanovanje dogovorjeno obročno odplačevanje kupnine in se zato taka pogodba lahko razveže, sicer pa, da tožnica poskuša revidenta le izigrati in stanovanje obdržati, čeprav kupnine ne bo zmogla plačevati. Taka izvajanja po oceni revizijskega sodišča ne morejo vplivati na materialnopravno presojo spora, opravljeno na drugi in prvi stopnji. Za navedeno presojo so bile odločilnega pomena ugotovitve, da je tožnica sklenila kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje po določbah 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ), s tem da plačuje kupnino obročno in da toženec nima sklenjene najemne pogodbe s tožnico. Že s sklenitvijo same kupoprodajne pogodbe je tožnica kot kupovalka po določbah 118. člena SZ prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, kolikor te pravice s samim zakonom niso posebej omejene. Dogovorjen obročen način plačevanja kupnine torej na veljavnost pogodbe ne more vplivati, niti ne pomeni dogovor o takem načinu plačevanja kupnine, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, kot zmotno meni revident. V členu 124 SZ predvidena možnost razveze pogodbe, ki je le pravica kupca, pa na pravice kupca kot lastnika v smislu 118. člena SZ ne more vplivati. Revizijska izvajanja o možnih manipulacijah tožnice pa so zgolj revidentove domneve, ki na presojo spora tako ne morejo vplivati. Glede na to, da je tožnica lastnica spornega stanovanja in da toženec z njo nima sklenjene najemne pogodbe, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da je toženec v spornem stanovanju brez naslova in da ga mora zaradi zahteve tožnice izprazniti, kot to določa 58. člen SZ. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je revizijo toženca zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP). Zahtevo tožnice za povrnitev stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da z odgovorom nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka, ker je odgovor vseboval zgolj ponovitev že med postopkom iznešenih navedb (člen 155 v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).