Sodba III Ips 92/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče odloča na podlagi trditev strank (7. člen ZPP). V tem postopku nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da je bilo zastaranje kazenskega postopka zoper obd. zavarovanca tožene stranke pretrgano, še manj, kdaj naj bi do tega prišlo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja dveh delavcev v višini 1.786.566,74 SIT z zamudnimi obrestmi, zaradi tega, ker je štelo, da je zastaran. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) Vrhovno državno tožilstvo RS, ker naj bi nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo (po 2. točki 387. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP). Uveljavlja, da sodišči nista uporabili drugega odstavka 377. člena, v zvezi s prvim odstavkom 376. člena ZOR.

Zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

I. Relevantno dejansko stanje

Tožeča stranka s tožbo, ki jo je vložila dne 24.3.2003, zahteva od tožene stranke, da ji povrne stroške zdravljenja dveh oseb, ki sta bili poškodovani v prometni nesreči dne 21.11.1998. Povzročitelj nesreče je bil zavarovanec tožene stranke. Obsojen je bil za kaznivo dejanje povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Zakonska podlaga tožbenega zahtevka so (v času prometne nesreče veljavne) določbe 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl.) ter 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94).

II. Razlog za zavrnitev zahteve

Sodišče prve stopnje je štelo, da je terjatev tožeče stranke zastarana. Na podlagi določbe 1. odstavka 377. člena ZOR, ki določa, da zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi v roku za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od zastaralnega roka po ZOR-u, je ugotavljalo, v kakšnem roku zastara kazenski pregon za kaznivo dejanje povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti. Ker je ta v času prometne nezgode znašal tri leta, je zaključilo, da je vtoževana terjatev zastarana. Takemu razlogovanju je (v bistvenem) pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.

Po stališču zahteve naj bi nižji sodišči spregledali določbo 2. odstavka 377. člena ZOR, ki določa, da ima pretrganje kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka.

Sodišče odloča na podlagi trditev strank (7. člen ZPP). V tem postopku nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da je bilo zastaranje kazenskega postopka zoper obd. zavarovanca tožene stranke pretrgano, še manj, kdaj naj bi do tega prišlo. Na ugovor tožene stranke, da je terjatev zastarana, je tožeča stranka navedla le, kdaj je zvedela za povzročitelja škode (kar je element dejanskega stanja, ki se v postopku na podlagi zahteve ne preizkuša), in da "je bila prometna nesreča povzročena s kaznivim dejanjem, za katero je predviden daljši zastaralni rok 377. člen ZOR." Na podlagi takih trditev nižji sodišči nista imeli podlage za uporabo določbe 2. odstavka 377. člena ZOR. Sicer pa zahteva niti ne zatrjuje, da sta stranki postavili trditve glede pretrganja zastaranja.

Vrhovno sodišče je na podlagi zgoraj navedenega zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP).