Sklep III Ips 91/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Zahtevki na ugotovitev, da je bila sklenjena pogodba, zahtevek na izpolnitev pogodbe in zahtevek na sklenitev pogodbe očitno nimajo iste podlage. Dovoljenost revizije se mora zato presojati po prvem odstavku 41. člena ZPP. Ker je stranka za vse zahtevke skupaj navedla vrednost spornega predmeta 5.100.000,00 SIT (ne da bi posebej opredelila vrednost vsakega posameznega zahtevka), je očitno, da vrednost nobenega posameznega zahtevka ne presega 5.000.000,00 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je postavila štiri glavne in tri podrejene zahtevke. Za vse glavne tožbene zahtevke je navedla le eno, skupno vrednost spornega predmeta v višini 5.100.000,00 SIT. Enako vrednost je navedla tudi za vse podrejene tožbene zahtevke skupaj.

Med drugim je tožeča stranka kot glavna zahtevka postavila zahtevka na ugotovitev, da je bila sklenjena pogodba za postavitev in vzdrževanje nadstrešnic in na izročitev zemljišč za 470 avtobusnih postajališč. Kot enega od treh podrejenih zahtevkov je postavila zahtevek na sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa za postavitev in vzdrževanje nadstrešnic. Drugostopenjsko sodišče je v točki II izreka potrdilo prvostopenjsko sodbo glede navedenih dveh glavnih zahtevkov in podrejenega zahtevka.

Zoper točko II drugostopenjske sodbe je vložila revizijo tožeča stranka.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT.

Pravica do revizije se določi na temelju seštevka vrednosti vseh zahtevkov, če se opirajo na isto dejansko in pravno podlago (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Če ne, je pravica do revizije odvisna od vrednosti vsakega tožbenega zahtevka posebej. Tožeča stranka je postavila štiri glavne tožbene zahtevke: prvega na ugotovitev, da je bila med njo in prvotoženko sklenjena pogodba, drugega na sklenitev te pogodbe v pisni obliki, tretjega na ugotovitev ničnosti vsebinsko enake pogodbe, sklenjene med prvo in drugo toženko, četrtega pa na izpolnitev pogodbe (sklenjene med tožečo stranko in prvo toženko). Podrejeno je postavila tri tožbene zahtevke: prvega na razveljavitev pogodbe med prvo in drugo toženko, drugega na ugotovitev, da je bila tožeča stranka najugodnejši ponudnik po razpisu za izbiro izvajalca in tretjega, da je zato prvotožena stranka dolžna skleniti pogodbo v obliki notarskega zapisa z njo. Revizijo je vložila zoper pravnomočno sodbo o prvem in četrtem glavnem tožbenem zahtevku ter pravnomočen sklep o zavrženju tožbe glede tretjega podrejenega tožbenega zahtevka. Ti zahtevki nimajo iste niti dejanske niti pravne podlage. Tako je podlaga za ugotovitev, da je bila sklenjena pogodba, popolnoma druga od podlage zahtevka na izpolnitev pogodbe, zahtevek na sklenitev pogodbe pa ima očitno drugo podlago od obeh prej navedenih. Dovoljenost revizije je treba zato presojati po prvem odstavku 41. člena ZPP. Glede na vrednost vseh zahtevkov, kakršno je navedla tožeča stranka v tožbi (ne da bi posebej opredelila vrednost vsakega posameznega zahtevka), je očitno, da vrednost nobenega posameznega zahtevka ne presega 5.000.000,00 SIT. Revizija torej ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP zavrglo.