Sklep III Ips 2/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Če tožeča stranka izterjuje več terjatev in imajo terjatve različno dejansko in pravno podlago, se dovoljenost revizije ne določi po seštevku terjatev, temveč se presodi za vsako terjatev posebej.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 5.204.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1995 naprej do plačila. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo. Revizija ni dovoljena. V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT. Če tožeča stranka uveljavlja zoper isto toženo stranko več zahtevkov, se vrednost spornega predmeta tudi za ugotovitev pravice do revizije ugotavlja po 41. členu ZPP. Tožeča stranka je izterjevala štiri različne terjatve in sicer zaradi vnovčitve dela garancije v višini 4.389.696,00 SIT, kapitalizirane zamudne obresti od tega zneska za čas od 8.6.1995 do 10.7.1995 v višini 114.279,30 SIT in dve obračunani proviziji po garancijskih pogodbah v višini 516.805,66 SIT in 183.759,06 SIT. Vsota teh terjatev znaša 5.204.540,00 SIT. Tožeča stranka torej zahteva poplačilo terjatev, ki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Po tem zakonskem določilu pa tožena stranka nima revizije glede nobenega posameznega zahtevka. Najvišji znesek, ki je bil predmet posameznega zahtevka, je namreč 4.389.696,00 SIT. Glede na 490. člen ZPP pa je za upravičenost do revizije tudi to premalo. Ker je vrednost spornega predmeta pri posameznem zahtevku nižja od tiste, določene v 490. členu ZPP, revizija po določbi 2. odstavka 374. člena ZPP ni dovoljena glede nobenega od zahtevkov. Revizijsko sodišče jo je zato na temelju določbe 377. člena ZPP zavrglo.