Sodba III Ips 51/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Glede plačila najemnine ni odločilno, ali je najemodajalec lastnik nepremičnine. Najem je mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. Najemodajalcu, ki zahteva plačilo najemnine zato ni potrebno dokazati, da je lastnik stvari, temveč le, da je dal stvar v najem.

[OBRAZLOŽITEV] Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Okrožno sodišče je deloma ugodilo zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 505.818,00 SIT z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo. V reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala razveljavitev sodb drugo in prvostopenjskega sodišča in zavrnitev zahtevka tožeče stranke s sodbo, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen ZPP 1977). Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, državno tožilstvo pa se o reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena. Tožena stranka je uveljavljala revizijske razloge po ZPP iz leta 1999. Revizijsko sodišče jih je upoštevalo, kot da bi jih tožena stranka uveljavljala po prvem odstavku 385. člena ZPP 1977. Tožeča stranka zahteva plačilo najemnine za poslovni prostor na podlagi najemne pogodbe, ki sta jo sklenili pravni prednik tožeče stranke in toženec. Najemne pogodbe tožena stranka ni izpodbijala, pa tudi nična najemna pogodba ni. Pritožbeno sodišče ima zato prav, da takšna pogodba pravno zavezuje k plačilu najemnine. Ni odločilno, kdo je lastnik nepremičnine. Najem je mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti, prav tako pa ni izključeno, da ne bi bil lastnik stvari njen najemnik (prim. 567. člen in 586. člen ZOR). Najemodajalcu zato ni potrebno dokazati, ali je lastnik stvari, temveč le, da je dal stvar v najem. Zato se tožena stranka moti, če meni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je lastnica stvari, pritožbeno sodišče pa materialnega prava ni uporabilo zmotno. Sodišče zato tudi ni kršilo pravil o dokaznem bremenu, ker tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati lastninske pravice na predmetu najema. Tudi če bi prišlo do očitane kršitve, bi bila to lahko v obravnavanem primeru le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji, kar pa ni revizijski razlog (prvi odstavek 385. člena ZPP 1977). S trditvijo, da obstoji nasprotje med ugotovitvami sodišča in zapisom v kupni in najemni pogodbi ter aneksi k najemni pogodbi, ker iz njih izhaja, da gre za poslovno stavbo, uveljavlja tožena stranka očitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Upošteven dokaz za odločitev v sporu je najemna pogodba. Na njeni podlagi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. V čem je nasprotje med tem, kar je sodišče v razlogih sodbe navedlo o vsebini najemne pogodbe in med samo vsebino najemne pogodbe, revizija ne pove. Morebitno nasprotje med vsebino najemne pogodbe in aneksi k njej pa ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Lahko bi bilo samo povod za ugotavljanje, ali je s sklenitvijo aneksa (aneksov) k najemni pogodbi prišlo do spremembe najemnega razmerja, kar pa bi spadalo v področje pravilne uporabe materialnega prava. Do tega vprašanja pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Sodišče namreč dokaza z vpogledom v anekse k najemni pogodbi ni izvedlo. Aneksi namreč sodišču niso bili predloženi na vpogled. Očitane kršitve procesnega prava pritožbeno sodišče torej ni storilo, pa tudi materialnega prava ni uporabilo zmotno. Ker ni podan noben revizijski razlog, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke (393. člen ZPP 1977).