Sodba III Ips 28/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Tožena stranka je izročila menico zato, da je izplačala posojeni znesek tožeči stranki. Menica je torej služila izpolnitvi obveznosti tožene stranke iz posojilne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV] Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da terjatev tožene stranke do tožeče po kreditni pogodbi z dne 16.7.1996, št... v višini 101.770.445,80 SIT z zamudnimi obrestmi ne obstoji. Tožeča stranka je poleg tega tudi zahtevala ugotovitev, da ne obstoji zastavna pravica na nepremičninah v lasti tožeče stranke (ki je bila ustanovljena zaradi zavarovanja terjatve iz kreditne pogodbe), ker ne obstoji terjatev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da naj razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Podredno predlaga tožena stranka, da naj se s sodbo ugodi tožbenemu zahtevku. Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka nanjo ni odgovorila. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za sodbo sodišča druge stopnje, izhaja, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo (imenovala jo je kreditna pogodba), po kateri je tožeča stranka posojilojemalka in tožena stranka posojilodajalka. Po sklenitvi posojilne pogodbe je toženka izročila tožnici menico, tožnica pa je pri toženki naročila blago. Naročeno blago je plačala vnaprej tako, da je prejeto menico indosirala na toženo stranko. Ključnega pomena za odločitev o zahtevku tožeče stranke je vprašanje, kakšen namen je zasledovala tožena stranka z izročitvijo menice. Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka izročila menico zato, da je izplačala posojeni znesek tožeči stranki. Menica je torej služila izpolnitvi obveznosti tožene stranke iz posojilne pogodbe. S posojenim denarjem je tožeča stranka plačala naročeno blago. Terjatev iz posojilne pogodbe bi ne obstajala več, če bi bila že poravnana ali če bi prenehala iz kakšnega drugega razloga, zaradi katerega terjatev ugasne. Tožeča stranka pa obstoja takšnega razloga ni niti zatrjevala. Pritožbeno sodišče je zato odločilo prav, ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev neobstoja terjatve iz posojilne pogodbe z zavrnitvijo pritožbe pravnomočno zavrnilo. Ker je terjatev tožene stranke do tožeče v višini 101.770.445,80 SIT nastala (in tudi še obstoji), ni nobenih pravnih razlogov za ugotovitev neobstoja zastavne pravice, ustanovljene zaradi zavarovanja omenjene terjatve. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče materialnega prava ni zmotno uporabilo. Tožeča stranka je tudi uveljavljala revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker ni povedala, v čem naj bi ta revizijski razlog obstajal, revizijsko sodišče ni preizkusilo izpodbijane sodbe z vidika obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa vlagateljica revizije ni konkretizirala, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke.