Sklep III Ips 108/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Tožena stranka (sedaj revident) je zahtevala plačilo skupaj 23 računov. Če bi šlo za zahtevke z isto dejansko in pravno podlago, bi se vrednost spornega predmeta in tudi pravica do revizije določila na temelju vsote vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). V prvostopenjskem postopku pa ni zatrjevala dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče določiti, ali gre za zahtevke z isto dejansko in pravno podlago. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo, ali ima tožeča stranka revizijo po drugem odstavku 41. člena ZPP. Po tem pa je nima, ker noben zahtevek ne presega zneska 5.000.000,00 SIT. Po določbi 490. člena ZPP revizija torej ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.885.987,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine. Kot verodostojne listine je predložila skupaj 23 računov. Nobeden od vtoževanih zneskov ni presegel 5.000.000,00 SIT. Tožeča stranka pa v predlogu za izvršbo ni zatrjevala dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče določiti, ali uveljavlja več različnih zahtevkov ali nemara le enega samega v več računih.

Dolžnost stranke je, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali zahtevke (212. člen ZPP). Od tega je odvisna tudi dovoljenost revizije (490. člen ZPP). Tožeča stranka pa tudi potem, ko je bil vložen ugovor na predlog za izvršbo, ni zatrjevala okoliščin, na temelju katerih bi bilo mogoče z gotovostjo opredeliti, ali je tožeča stranka uveljavljala več zahtevkov, ki se opirajo na isto pravno in dejansko podlago ali le enega iz enega samega posla z večimi delnimi izpolnitvami. Tega ni storila niti potem, ko je deloma umaknila svoj zahtevek in je uveljavljala le še terjatev v višini 5.614.997,00 SIT. Tožeča stranka tako ni zatrjevala dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče določiti, ali je izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo, ali ima tožeča stranka revizijo po drugem odstavku 41. člena ZPP. Po tem pa je nima, ker noben zahtevek ne presega zneska 5.000.000,00 SIT. Po določbi 490. člena ZPP revizija torej ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato na temelju določbe 377.

člena ZPP zavrglo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.